četrtek, sončno popoldne, ki se počasi spreminja v večer. Idealen čas za prelivanje razmišljanja in preoblikovanja v besede.
Ste se kdaj vprašali kje se vse začne in konča. Kako in kdaj stvari pričnemo, katere vse poti smo bili primorani prehoditi, da smo prišli do srečanja. Je bilo zgolj naključje. Mimobežno, nesluteče in nepričakovano. Pa se je že res takrat začelo ali so nadaljna snidenja peljala k večjemu in večjemu. Se je potem takrat zares začelo. In kaj je bil začetek, prvi pozdrav ali prvi mimobežen dotik. Je bil že vdih enakega zraka, materije dovolj. Je vse skupaj tako preprosto. In potem mu pravimo začetek. Še neprehojenega in nepoznanega. Nekaj nas vleče po poti navzdol, naprej. Koraki si sledijo drug za drugim. Kar naenkrat se znajdeš v premikanju. Nadaljevanju. Prijeten vonj te zmamlja naprej. Občutek je prijeten in daje ti nekakšno zadovoljstvo, trenutno srečo. Strah in nesigurnost potlačiš, saj vendar hodiš naprej, premikaš se. In tako se najbrž vse začne. Z majhnimi suverenimi koraki in občutki sreče čeprav so ti mnogokrat prepojeni s srdom, majhno drobceno bolečino, zamišljeno odtujenostjo in pomisleki o tem kaj je prav in kaj narobe. Pa vseeno občutek sreče ti daje voljo za korakanje naprej. Omama te vabi naprej. Dihanje enakega zraka te zadovoljuje in vzburja. In tako prehodiš začetek. In kar naenkrat si tam v središču dogajanja, nimaš pojma kako si se znašel tam ali kaj pravzaprav počneš. Le veš, da si to želiš. Vsak košček tvojega telesa kriči in se trese od želje po več, po naprej. V glavi so prepletene misli, ki te vsake toliko zbodejo kot najostrejše rezilo ali meč. Spomnijo te, da se z meči ubije tudi zmaje in končuje pravljice. Pa vseeno jih nekako uspeš sestaviti in zmetati v škatlo. Niso nič kaj lepo zložene in ko zapiha hladna jesenska sapica kaj hitro odnese kakšen kos papirja na katerem je zapisano zakaj in kako. Hladna svežina se dotakne golega telesa. Koža se naježi in um se nenadno prebudi. Telo je ujeto med strahom uma, misli in svojo lastno željo po bližini. Po toplem, po tistem, ki diši in omamlja. Prepojenost neznanega in nevarnosti, da se komaj začeti začetek konča ali spremeni v nekaj večjega se sprehaja po telesu navzgor, spolzi kot drsenje s prsti. Poboža, a ob enem te zazebe. V spominih iščeš prave odgovore in navodila za pot. A kaj, ko je vse tako neznano in nepoznano. Ne preostane ti nič drugega kot, da se v popolni zasedbi telesa in uma prepustiš in dovoliš, da se zgodi. Dogaja. Kajti le tako lahko izveš kako in zakaj in morebiti tudi kje. Ogreješ se in preženeš hlad, ki ga prinaša dvom. Kajti zares ne verjameš v konce. So veliko manj resnični in verjetni kot začetki. V bistvu ne obstajajo. Spremeni se le materija, zrak, ki ga dihaš. Pot se bo zmerom nadaljevala, vse do njenega samega konca. Konca, ki pa je razumljen in razložen tako abstraktno, da ni vreden toka misli in strahu. Pred tabo je še vedno poslednji korak, vedno še ena možnost, da ogreješ golo telo in ga prepojiš s svojim najljubšim vonjem, s tistim, ki te je na začetku premamil do samega gibanja. Tistim samo tvojim. Vliva ti pogum in te preprečuje, da ga ni tako močnega rezila, da bi ubil junaka tvoje pravljice. Ne še. Ne sedaj. Nadaljevanje te vleče naprej in želja hlasta po tvojem telesu kot največja lakota. Daje ti občutek moči in kar naenkrat jesenski hlad postane nemočen in pozabljen. In tako se konča, pa ne popotovanje temveč le skrb in vprašanja o njem. Oslad in sladkoba sta te premamila in zopet korakaš. Preprosto ljubiš.
Lep večer.
Tajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar