začetek korakanja

Pozdravljeni,

četrtek, sončno popoldne, ki se počasi spreminja v večer. Idealen čas za prelivanje razmišljanja in preoblikovanja v besede.

Ste se kdaj vprašali kje se vse začne in konča. Kako in kdaj stvari pričnemo, katere vse poti smo bili primorani prehoditi, da smo prišli do srečanja. Je bilo zgolj naključje. Mimobežno, nesluteče in nepričakovano. Pa se je že res takrat začelo ali so nadaljna snidenja peljala k večjemu in večjemu. Se je potem takrat zares začelo. In kaj je bil začetek, prvi pozdrav ali prvi mimobežen dotik. Je bil že vdih enakega zraka, materije dovolj. Je vse skupaj tako preprosto. In potem mu pravimo začetek. Še neprehojenega in nepoznanega. Nekaj nas vleče po poti navzdol, naprej. Koraki si sledijo drug za drugim. Kar naenkrat se znajdeš v premikanju. Nadaljevanju. Prijeten vonj te zmamlja naprej. Občutek je prijeten in daje ti nekakšno zadovoljstvo, trenutno srečo. Strah in nesigurnost potlačiš, saj vendar hodiš naprej, premikaš se. In tako se najbrž vse začne. Z majhnimi suverenimi koraki in občutki sreče čeprav so ti mnogokrat prepojeni s srdom, majhno drobceno bolečino, zamišljeno odtujenostjo in pomisleki o tem kaj je prav in kaj narobe. Pa vseeno občutek sreče ti daje voljo za korakanje naprej. Omama te vabi naprej. Dihanje enakega zraka te zadovoljuje in vzburja. In tako prehodiš začetek. In kar naenkrat si tam v središču dogajanja, nimaš pojma kako si se znašel tam ali kaj pravzaprav počneš. Le veš, da si to želiš. Vsak košček tvojega telesa kriči in se trese od želje po več, po naprej. V glavi so prepletene misli, ki te vsake toliko zbodejo kot najostrejše rezilo ali meč. Spomnijo te, da se z meči ubije tudi zmaje in končuje pravljice. Pa vseeno jih nekako uspeš sestaviti in zmetati v škatlo. Niso nič kaj lepo zložene in ko zapiha hladna jesenska sapica kaj hitro odnese kakšen kos papirja na katerem je zapisano zakaj in kako. Hladna svežina se dotakne golega telesa. Koža se naježi in um se nenadno prebudi. Telo je ujeto med strahom uma, misli in svojo lastno željo po bližini. Po toplem, po tistem, ki diši in omamlja. Prepojenost neznanega in nevarnosti, da se komaj začeti začetek konča ali spremeni v nekaj večjega se sprehaja po telesu navzgor, spolzi kot drsenje s prsti. Poboža, a ob enem te zazebe. V spominih iščeš prave odgovore in navodila za pot. A kaj, ko je vse tako neznano in nepoznano. Ne preostane ti nič drugega kot, da se v popolni zasedbi telesa in uma prepustiš in dovoliš, da se zgodi. Dogaja. Kajti le tako lahko izveš kako in zakaj in morebiti tudi kje. Ogreješ se in preženeš hlad, ki ga prinaša dvom. Kajti zares ne verjameš v konce. So veliko manj resnični in verjetni kot začetki. V bistvu ne obstajajo. Spremeni se le materija, zrak, ki ga dihaš. Pot se bo zmerom nadaljevala, vse do njenega samega konca. Konca, ki pa je razumljen in razložen tako abstraktno, da ni vreden toka misli in strahu. Pred tabo je še vedno poslednji korak, vedno še ena možnost, da ogreješ golo telo in ga prepojiš s svojim najljubšim vonjem, s tistim, ki te je na začetku premamil do samega gibanja. Tistim samo tvojim. Vliva ti pogum in te preprečuje, da ga ni tako močnega rezila, da bi ubil junaka tvoje pravljice. Ne še. Ne sedaj. Nadaljevanje te vleče naprej in želja hlasta po tvojem telesu kot največja lakota. Daje ti občutek moči in kar naenkrat jesenski hlad postane nemočen in pozabljen. In tako se konča, pa ne popotovanje temveč le skrb in vprašanja o njem. Oslad in sladkoba sta te premamila in zopet korakaš. Preprosto ljubiš.

Lep večer.

Tajda

Švig misli

Morda povsem nenavaden dan za pisanje bloga. Sam po sebi namreč ni nič posebnega. Dokaj klasična delovna sobota. Pa vendar ob oblici dela in vseh stvareh po moji glavi švigajo najrazličnejše misli. Nič oprijemljivega ali opredeljivega. Dovzetne so. Za okolico. Za moje občutke. Odzivajo se na najmanjše dražljaje iz okolja. Jih absorbirajo in dobro premeljejo. Glasba v ozadju. Prižgan radio. Marsikatera pesem vzbudi že dolgo pozabljene občutke. In za nameček vsega ti niso negativni ali neprijetni. Nekako se mi prikrade drobcen nasmešek na obraz. Zdi se vse tako preprosto. Kot da te navidezna velikanska roka prime zadaj za majico in dvigne. Dvigne in položi izven tvoje škatle. Teci. Osvobodi misli. 

Korakala sem po kuhinji in takrat sem vedela, da se bo ta blog danes napisal.

Pozdravljeni.

Čeprav prav zares prijetno utrujena, se mi zdi, da so moje misli na najvišjih obratih. Ampak ne v smislu hiperaktivnosti ali nevroze. Prej obratno. Gre za sinhronost. Dober konstruktiven pogovor v možganih. Misli so lepe in zaključene. Sicer zelo menjavajoče se narave. Tematika poskakuje iz ene smeri v drugo. A vse skupaj ohranja lepo, rdečo nit.

Najbolj od vsega sem pa najbrž navdušena nad tem koliko sem se v zadnjem času naučila. In to predvsem sama o sebi. Morebiti nič novega. Ampak vseeno je sedaj marsikteri dvom dobil zaključno ločilo. Kot se veliko krat rada pošalim: " Vem kaj bi rada. Kot vem katero dobro pivo bi rada pila. Tako preprosto." Navadno in približno me te dni ne zanima. 

Sedaj pa se je tok misli za trenutek pretrgal. Saj niti nisem želela, da bi vse misli prelila na tale blog list, ampak vseeno sem pričakovala, da mi bo uspelo napisati več. 

Najbolj enostavno bi bilo,če bi lahko takojšnje razmišljanje zapisala. Kliče to po beležnici in svinčniku v žepu? Nah, malo verjetno. Včasih pa morda ne bi bilo slabo. Kajti najlepše misli, ki jih potem preoblikujem v stavke in le te potem v neke smiselne pripovedke (ki to niso, pa vseeno), se mi utrnejo ravno takrat, ko zares ni pravi trenutek za pisanje z grafitom po papirju ali tipkanje po pametnem telefonu ali računalniku. Takrat, ko sem sama s sabo. V tišini. V naravi. Na cesti. Na avtobusu. Na poti nekam. Ali naposled na konjskem hrbtu. Kjer so misli sproščene in lahko jadrajo. Kot vrana z vetrom. Takrat, ko sem srečna. 

Že navajena, da se vsedem za računalnik z največjim zamahom. In takrat začnem pisati. Potem pa se vse skupaj za trenutek ustavi. Kot, da več ne bi želela tega povedati. Ali se mi pa preprosto več ne sliši tako dobro in smiselno kot se je prej, ko še ni bilo izrečeno. Napisano. Na poti do napisanega, na poti do realnosti. 

Pip. Nekaj je zmotilo prejšnji tok misli. V glavo se mi je kar naenkrat prikradel maček iz Alice v čudežni deželi. No tisti nasmeh od mačka. Maček, ki ima le nasmeh. Kakor koli že. Zanimiv švig misli. 

  

Luštno in zanimivo. Pa še več je takšnih. In všeč so mi. Predstave in razmišljanja o norosti. Morda sem pa za nameček zares malo utrujena. In misli več nimajo prave oblike. Le kako si dovolijo kar takole vskočiti z mačkom. Nameškom od mačka. Mačkom z nasmeškom. Kdo bi vedel. Sigurno rahlo predrzno. Mislim, da se je tista prej omenjena rdeča nit sedaj povsem izgubila. Ko berem napisano se zdi kot, da se pogovarjam sama s sabo. Ali pa z mojim blogom? Ali pa s tabo? Odogovor ne bom prejela. Torej ostajam pri trditvi, da sama s sabo. Le sama sebi postavljam vprašanja in nanja odgovarjam. Morda je pa prav, da nekatera ostanejo neodgovorjena. Takšna naprimer o tem švigu misli z mačkom. In nasmeškom. Kajti te dni mi je zares uspelo zradirati marsikateri vprašaj. Vsak dan se mi zdi, da se boljše lotim odgovarjanja na lastna vprašanja. Včasih pač preprosto rabim monolog. Izrečen. Napisan. Pomaga. In deluje. 

Sedaj pa prekinem tole govoričenje in naglo tipkanje po nadvse ubogljivi tipkovnici in vam namečem še par fotografij. Težko sem se odločila katere dodati. Vsak dan naredim kakšno, ki bi vam jo želela pokazati. Ampak, ker blog napišem tako poredko pa moram izbrati.

Naredila bom točno to: nametala fotografije. Prav malo se bom znesla nad tem današnjim blogom in vanj zmetala fotografije iz zadnje tekme v Dogošah (če je slučajno kdo zamudil: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174542979 )

 

Ja res je. Prav prijalo je poklikati izbrane fotografije in jih brez pretiranega razmišljanja in razvrščanja nanizati eno za drugo. Ta vikend, ki je sedaj že kar en čas za nami je bil res poseben. En takih, ki jih bom pomnila za vedno. En takih, ko preprosto poveš, da se počutiš odlično.

No zgleda, da mi je tale blog uspelo pripeljati do konca. Iskreno ne vem, če bi ga rada objavila. Zdi se mi neurejen. Ampak vseeno zanj sem porabila eno uro svojega življenja. Eno uro sem se morala usredotočiti le nanj. In ves tok misli usmeriti vanj. Kar ni bilo tako enostavno. Maček in nasmeh sta dokaz. Ampak uspelo mi je. Tukaj je. Upam,da ste se zabavali. Jaz pa vesela, da lahko te naše fotografije še malo pokažem. Našo nadobudno selfiranje in zabavanje na vsakem koraku.

Uživajte preostanek vikenda in junija! Mojega najljubšega junija. Navkljub vsem opravilom (beri: izpiti), ki so me in me še pestijo junija, se zdi, da bo zares dober. Bolano dober.

PS: najlepša hvala za pro fotografije iz tekmovanja Marku Vitasu (https://www.facebook.com/CalistoMsportphotography/ ). Vsi ostali ujeti momenti pa se gredo zahvaliti mojemu telefonu. 

Howdy,

Tajda.