Ljubim jutra in tiste čudne bližine, tiste nežne, sramežljive barve. Ljubim kako se mrak vije še okrog zadnjih stebričev, kako se poslavlja od ljubimcev noči. Kako dnevu dovoli, da se prikrade, tako tiho in mimobežno, s tisto čudno svetlobo. Ljubim takšna sramežljiva jutra, ki nemo zasledujejo mrak. Obljubljajo toliko, dajejo toliko priložnosti v obzir, prebujajo vsa bitja in jih vabijo, da se zaužijejo tiste čudne bližnje svetlobe. Ljubim takšna preprosta jutra. Ko rad si buden. A vseeno ne bi vstal. Ko raje vil bi se skupaj s tisto svetlobo, skupaj za dva. Ljubim tista jutra, ki so sama po sebi dovolj, čeprav hrepenenje beži k spominu in hlasta za tistimi prepovedanimi dotiki. Pa vendar ta samotna jutra dajejo mir in vlivajo novo upanje za zopet tisto čudno tvojo bližino. Ljubim tista jutra, ko zopet verjamem, ko že zjutraj zajadram v sanje, ko sanjarim na vse glas, ko komaj čakam na več, ko komaj čakam na naslednjič. Ko si zopet še malo priznam. Ljubim takšna jutra, ki se zdijo tako zasanjana, ki se zdijo tak samosvoja, ki se zdijo tako mirna in tako preprosta. Še bolj pa ljubim tista, ki skrivajo čare noči, ki z mrakom obidejo tvoje telo in dovolijo, da se s prsti sprehodim po tebi. Da tako se vijem in iščem še zadnje dotike, kradem še zadnje poljube. Odštevam še zadnje sekunde. Iščem še zadnje besede. In tako dovolim jutru, da se počasi prevesi v dan, takšen malo norčav, a sam zase lep.
