Sediš. Sita. Pa vseeno lačna. Ampak vsega prej kot hrane. Sicer te zvija podobno kot pri lakoti. Mimoidoči so kot lutke, ki se nemo premikajo. Ne vidiš jih. Še manj te zanimajo. Hodijo. Tvoje misli so preglasne, da bi kakor koli vzpostavile stik z okolico. Zdi se, da v tvoji glavi igra glasba, tokrat povsem drugačna. Včasih te je bodla. Sedaj pa postaja del večjega. Ali naposled del manjšega načrta. Stopnice zraven se zdijo tako pravilno zasnovane in zdi se, da je hoja po njih. Gor in dol. Pa še enkrat gor. Zdi se enostavno. Kot hoja v hrib. Ali po dnevih naprej. Po tednih. Misli ti preskakujejo. Kot so bile prej prepolne so sedaj povsem prazne. Brez prave vsebine. Brez pravega smisla. Enostavno le so in te ne zanimajo, ker njihovo vsebino poznaš. Znaš. Na pamet. Kakopak saj do del le te. Sivina dne te utruja. Pa tudi sonce najbrž ne bi sedlo. Rada bi se vstala. Vse stvari pustila ob mizi. In zbežala. Tekla bi kakor da te nekdo lovi. Dokler bi zmogla. In potem bi tekla še malo naprej. In takrat, ko bi bilo dihanje glasnejše od tvojih misli takrat bi se ustavila. In ne, nisi žalostna. Le zrak te gostote te ne zadovolji. Za trenutek. Le za trenutek bi rada vdihnila tisti popoln vonj. Tisti, ki te dvigne. Tvoj najljubši. Skrila bi se v njegov vrat. Ker tam si varna. Tam tvoje misli mirujejo. Utihnejo. Vdihnila bi in si napolnila pljuča. Zapreš oči in ga prikličeš v misli. Nasmeh se ti izriše. Nenadno. Čisto nežno. Skoraj neopazno. Vdihneš iluzijo. Tvoja je. In vedno bo. Tako kot on. Tako kot njegov varen objem. Vstaneš se in odideš po stopnicah navzdol. Vrata se odpro in nadaljuješ v siv dan. Zmrazi te. In prebudi. Še enkrat na hitro zapreš oči in si ga prikličeš. In kaj hitro ti postane jasno kam bi rada zbežala. In ker te noge ne bi nesle tako daleč tja bežiš le z mislimi. So tvoj najljubši kraj. Tvoje skrivališče. In zanima te kdaj bo ta kraj dobil dolžino, višino in širino. Kdaj se bo spremenil v prostor. Kdaj prešel iz neskončnega polja sanj in domišljije v pravo, kameno cesto. Ki vodi v pravi svet. In takrat bo tvoj najljubši. Sediš. Pogledaš uro in se opomniš, da si nekoliko zatavala. Ampak bil je tvoj najljubši dogodek tvojega dne. Ko so se misli za trenutek izgubile. In sedaj se prepričaš, da se ponovno povežeš z okolico in nadaljuješ ta dan.
18 December 16.
