Ponedeljek je

Pozdravljen, pozdravljena. 


Si si kdaj enostavno želel obupati. Ni bil slab dan. Ni bilo slabo vreme. Ni bilo nič kar bi bilo moč obkriviti. Tudi spal si dobro. Sanjal si. Naspan vstal. Tudi dež je prenehal. Glede na že skoraj vstopajočo zimo je bilo relativno toplo. Pa vseeno te je pestil občutek, da bi odnehal. Odložil tisto breme, tiste stare občutke in spomine. Niso bili vsi težki in grdi. Vse prej kot to. Manj je bilo takih. Pa vseeno so ti dajali občutek nemoči. Niso te dvigovali. Niso ti nadajali kril kot bi rabil v tistem trenutku. Bereš o pravljicah. Gledaš pravljice. Razmišljaš o njih. Ko jih pa poskušaš najti v tvoji zgodbi se ti pa izmuznejo. Vprašaš se, če naposled ta pravljica sploh obstaja. Tako zelo si želiš pa ob enem tako utrujeno ne zmoreš več. Nimaš pravega razloga. Tokrat ne. Misli ti begajo. Eno sekundo iščeš razloge za kaj in zakaj se boriti. Spet v drugi se oklepaš tistih, ki pravijo; dovolj je. Ko se spomniš razloga zakaj in kako se je vse skupaj začelo, kako ti je divjalo srce, kako so se ti šibila kolena. Kako si ves hrepenel po tem. Kako si navkljub vsemu, vsem opozorilom in znakom hlastal po tem. Takrat si želiš, da izkoplješ še tisto malo energije, ki ti je je ostalo in ostaneš. Se boriš za te sanje, ki si jih gradil, še naprej. A sanje so eno. Tisto pravo dogajanje, tukaj, zdaj je pa drugo. Oklepaš se lastne iluzije. Lastne ljubezni. Oklepaš se. A prijem popušča. V prave, resnične, namenjene stvari ne dvomimo. Nikoli ne bi smeli. Nikoli nas ne bi smele tako močno žalostiti. Pa zopet, nimaš pravega razloga zakaj se tako počutiš. Ne moreš pojasniti. Tokrat ne. Kajti je le občutek. Tiste majhne nemoči. Tiste, ki še tvojo tako veliko moč in energijo špikajo v rebra in jo klanjajo pod lastno težo. Morda je le tak dan. Ponedeljek. Po dežju. Morda je le tak občutek. Tak majhen strah. Majhna nevihta sredi novembra. Ampak ni grmenja in strel. Ničesar večjega ali hujšega. Ni nabitih energij. Ni močnih strasti. Ni sile. Le ne neha deževati. Ne utrga se luknja na nebu, da bi uzrl kos neba. Ampak danes je ponedeljek. Dežja več ni. Skoraj sije sonce. Tvoj pogum je pa tako utrujen. Vsi najlepši spomini nosijo za seboj še senco, temno kot noč. Toliko paradoksov. Toliko lepega in bolečega ob enem. Ali je pa to realna pravljica? Tista, ki zmore zares obstajati. Če te kdo vpraša kako si, si dobro, ker kar koli drugega bi bila laž. Nisi slabo. Nisi žalosten. Nisi užaljen. Nisi razočaran. Morda le malce utrujen. Ponedeljek je. In tvoja glava je pač prepolna misli. Preveč je vprašanj na katera trenutno še ne želiš odgovoriti. Morda pretiravaš. Kot se pač spodobi za ponedeljkovo jutro po konkretni dozi kofeina. Hlastaš za naprej. A ob enem ne veš katero pot naprej bi ubral. Katera bo tvoja. Minil bo november. In minila bo ta razdvojenost. Minil bo ta strah. In morda, ko bo minil ponedeljek boš že vredu. Srebal boš svoj kakao in sanjal naprej. Skladal misli in želje. In kos neba bo zopet ves jasen in svetel. In takrat bo misel o obupu le še spomin. Ponedeljek je. Dež je prenehal.

Lep ponedeljek ti želim.