Julijski spomin

Se spomnite tistega čudovitega dne? V sredini julija. V sredini poletja. Že več kot tri mesce je minilo od takrat. Včasih se mi zdi, da je minilo tako hitro kot bi trenil z očesom. A spet včasih se spomnim kaj vse se je do sedaj zgodilo. In naposled tudi spremenilo. Jesen je že dodobra vkorakala med nas. Ponuja nam vse svoje čare v dar. Vse te barve ujete v jutranjo sivino. Vso to mističnost megle v poklon. Toliko stvari je dobilo svojo pravo obliko. Toliko vprašanj svoj poslednji odgovor. In zopet toliko na novo rojenih vprašanj z obilico možnih rešitev, ki se ponujajo. Pa vendar toliko stvari se je imelo čas, da se je prikobacalo in prisesalo na čisto svoje mesto. Tja kamor spada. Tja kjer dobro dene. Toliko odločitev se je sprejelo in toliko besed izreklo. Toliko vsega, da sem danes tukaj. Končno zopet pomirjena. In le korak od tega, da sem brezpogojno zopet spet srečna. In ne, do tega me ne loči dejanje, ne moje ali od koga drugega. Do tega me ne ločijo besede. Do tega me ne loči nobena stvar. Le preprosto dejstvo, da si to zopet dovolim. Da, tako zelo se veselim marca. Pa aprila. Pomladi. Tako se veselim maja in junija še bolj. Poletja. In potem zopet septembra. Vsak od teh naštetih posebej bo prinesel posebno veselje. Nov izziv. Novo priložnost. Nov začetek. Pa vendar do tiste popolne, pristne sreče me loči prav to, da čeprav zavedajoča se tega, da vse to šele prihaja sem srečna že sedaj. Da samo ne čakam, ampak tudi iz oktobra, novembra in celotne zime naredim pravljico. Takšno ledeno, a v sebi tako toplo in domačo. Da tudi temu času, času čakanja kakor bi ga lahko imenovala, nadenem tiaro čarobnosti. Ne vem točno kako se bo vse skupaj razpletlo. Kam popeljalo. In kje naposled pristalo. Kaj mi bo podarilo. S čim me razveselilo. Ampak jaz bom tam. Skupaj z mojimi sanjami. Tokrat še večjimi. Tokrat še boljšimi. Toliko se je spremenilo od tistega julija takrat. Toliko tokov misli je preplulo mojo zavest. In zopet toliko se jih vsidralo v podzavest. In ravno dovolj veliko se je spremenilo, da danes tako rada sanjam. A ne le ponoči. Veliko več sanjam podnevi. Skladam skupaj delčke in drobce kajti končno sem našla pravo zaporedje. Končno ugotovila motiv. In smešno je, da sem zgolj po naključju ugotovila, da sem sama tista, ki določa končno obliko sestavljanke. Jaz sem njen ključen delček. Košček sestavljanke. In tako lepo je zraven postaviti še tiste delčke katerih vsebino še do danes nisem poznala ali pa si jih še enostavno nisem upala že sedaj postaviti v sredino. V samo središče slike. In pa tiste, ki jih že tako dolgo držim v roki in ugotavljam njihovo prileganje. O fant, kako se veselim te spomladi! Kar zacepetala bi, kot majhen otrok. Tako vesela sem, da sem vse to dojela in se vse to na novo naučila od tistega julijskega dneva takrat. Vsako leto manj me straši zima. Priznam ne ljubim je ravno najbolj. A sem se naučila, da se je ne bojim, saj sem po vsaki končani toliko bližje cilju in sanjam. In tokrat sem že prekleto blizu. Zato zima, kar daj! Naj zazebe! Dnevi bodo minili, zima bo minila. Jaz bom pa srebala svoj čaj in se ji sladko smejala. Še pomahala ji bom v slovo. A vsak njen slehern dan bom naredila po svojih najboljših močeh najboljši. Všeč mi je ta moja želja po ustvarjanju. Po besedah. Po tovrstnem razmišljanju. Po razvijanju. Jesen je. Barv je zunaj nešteto. Pa čeprav zemlja je že hladna, je lepo. In tisti topli sončni žarki zopet prikradejo spomin na tisti čudovit julijski dan.

Vaša Tajda