Oblak sanj

Pozdravljeni. Pozdravljen moj blog.

Moj blog že dolgo ni videl svetlobe, že dolgo ni bil dotaknjen. Ampak tako rada posežem po starih objavah, po svojih starih besedah. Na tiste malo manj navdiha polne dneve, ko rabim spodbudo, najbolj od sama sebe. Takrat zares prijetno sedejo moje pretekle besede, tako lepo pravilno zložene s toliko upanja v sebi. Ko jih berem ponovno, nekatere po večih letih, ponovno podoživim kako sem se takrat počutila. Ker sem si preprosto zapomnila. Besede me spomnijo. Včasih sem bila preprosto srečna, včasih žalostna ali razdvojena, včasih sem pa le rabila, da se besede izlijejo in nekam napišejo, da bodo enkrat od nekoga prebrane pa četudi od mene v prihodnosti. Ena misel utegne nekomu sprožiti reakcijo vseh nadaljnjih. Pa četudi sem ta nekdo jaz. Morebiti toliko bolje. In najbrž pišem s tem namenom tudi danes. Da iz nečesa delnega poskušam ustvariti celoto. Da ne pišem le o dogodkih samih in občutkih, ki jih spremljajo, temveč o razmišljanju samem, o njem kot večjem dejanju. Da vse skupaj povežem skupaj in mu nadenem pečat urejenosti. Za mano je obdobje res obširnega razmišljanja, premlevanja, raziskovanja in iskanja pravega smisla ter prave sebe. Poskušala sem se razumeti. Se zares spoznati. Vsem svojim odnosom nadeti pomen in vsem svojim občutkom smisel. Jih sprejeti in tudi razumeti. Sliši se tako preprosto pa včasih to vseeno ni. Biti sam s seboj iskren. O vsem. Si priznati kako čutiš in zakaj ter v zameno ponuditi rešitev. Takšno realno, a vseeno prijetno. Življenje v oblakih, v gradu sanj, je lepo, nikoli, nič ga ne more nadomestiti, a vedno bolj se zavedam, da se pa določene stvari vseeno dogajajo spodaj, na tleh, in tudi tukaj jih moram obvladati in nadvladati. Predvsem svoje občutke, predvsem tiste, ki niso najlepši. Zopet sem se veliko naučila. Novega, pa tudi starega, kar poprej nisem povsem razumela, pa je sedaj tudi to dobilo svoje mesto. Predvsem pa to, da ničesar ni moč nadzorovati. Ne poteka dneva, ne dejanj, ne drugih, ne njihovih dejanj, besed, razmišljanja ali čutenja. Na nek način, pa še to dokaj okrnjen, lahko vplivaš le nase, na to kako se boš odzval in kako reagiral, že sama čustva terjajo veliko bolj zakomplicirano enačbo kot le željo po nadzoru. In, ko se enkrat tega začneš zavedati je vse veliko lažje. Jaz se tega še vedno učim, priznam. Včasih se enostavno ne morem vdati v sosledje dogodkov brez, da bi jim kljubovala in iskala svojo pot in načine. Ali pa jim vsaj vsilila svoj potek. Morda je pa to tisto, kar je dovolj, kar mi daje občutek moči in iluzije, da zmorem nadzorovati le delček svojega življenja, sebe. Vsaj del sebe. Iluzija, ki jo vsi potrebujemo, vsaj kanček nje. In morda pa je prav, da se je vsaj malo oklepamo. Smešno je kako si v glavi veliko krat ponavljamo ene in iste stvari, ki smo jih dognali. Morda zato, ker se vanje želimo tudi prepričati? Ali pa ker so preprosto tako dobre, da si jih želimo zapomniti. Morda pa le zato, ker nam dobro denejo in nas pomirjajo. Da nas opomnijo na to besedno potovanje, na trenutke, bitko, ki smo jo bili sami s sabo, v glavi, s svojim glasnim in vreščečim razmišljanjem. Če si damo čas in si prisluhnemo se lahko marsikatero vprašanje razvozla in razbije na manjše, manj zahtevne, lažje rešljive izzive. Poznavanje samega sebe je tukaj ključno. Poznavanje, sprejemanje in razumevanje drugih pa je le bonus. In tisto najpomembnejše na koncu, da si to kar smo dognali tudi priznamo. Ne glede na to kako zelo všeč ali ne všeč nam je. In, da najdemo rešitev. Za najvišji cilj - našo srečo. V tem blogu do sedaj še nisem in najverjetneje niti ne bom napisala kaj pretirano spodbudnega ali navdihujočega, le ponavljam to kar že vsi vemo ali pa bomo v neki točki znali. Resnično pa verjamem, da na koncu vsega lahko uresničimo čisto vsake sanje, ki si jih zadamo. Le to je, da se včasih na življenjski poti le te sanje spremenijo, lahko le malo dopolnijo ali pa za kar velik ovinek spremenijo smer. In to je prav. To je del odraščanja. Del dojemanja sebe. Del tega priznanja. Tiste najpomembnejše, tiste večne, tiste v katerih pa živimo v oblakih pa ostanejo za zmerom, le oblikujemo jih primerno novemu znanju in izkušnjam. Modrimo  jih. In pa morda čez čas le bolj skrbno izbiramo tiste, ki jim dovolimo vstopiti in jih povabi zraven, na naše potovanje v sanje. Nekatere vzamemo s seboj za vedno, tiste, ko so tam za nas tudi, ko mislimo, da smo sami. Pa vseeno vednomer prežijo na nas in nas čuvajo. Nekatere pa včasih pač moramo pustiti, da zapustijo naš oblak. Morda je enostavno previsok za njih, preveč popoln in mehak. Nekaterim pa moramo pomagati, da se ga lahko obdržijo, da lahko ujamejo njegov ritem in val. In, če jim uspe jih povabimo na večno potovanje, skupaj. Za nekaj časa tam zgoraj. In, ko bo čas tudi tam spodaj, ko preselimo svoje sanje dol, v realnost. In v tem trenutku si bom dovolila citirati samo sebe izpred dveh let:"In kar naenkrat se bodo moji gradovi sanj,ki so tako trdno zazidani med oblaki preselili na zemljo,k mravljam. Med naju. In zato si želim stati objeta. Zato. 

In,ko se enkrat prekine ta sen, takrat se preselim iz svojega gradu in takrat bom resnično zopet spet srečna."

Morda malo izven konteksta pa vseeno nekaj meni zelo priljubljenih vrstic. Spomnijo me zakaj je tako pomembno, da se oklepam mojih sanj. V času od dne, ko je nastal zgornji citat se je zgodilo zelo veliko, zamenjalo veliko ljudi in preobrnilo veliko občutkov. Moje sanje pa še zmerom so. Precej enake. Le tokrat malo boljše in s še več sočnimi detajli. In še vedno so tiste, ki me prepričajo, da tudi tako težek dan speljem naprej. Da tudi tako brezupno situacijo preučim iz drugega zornega kota in jo porinem naprej. Da se trudim. In tisti moji večni spremljevalci na mojem oblaku so z mano še zmeraj in zanje sem neizmerno hvaležna. Kdo vse bo pa ostal in si delil z mano posebno mesto, ko se grad preseli na zemljo pa bomo videli. Jaz se že veselim tega dne. Neizmerno. In nekako mi je uspelo ta blog pripeljati do konca, sklobasati vse te besede na kup. Najbrž rdeče niti ni. Nisem niti želela da je. Želela sem le ustvariti objavljeno beležko svojih misli, ki bom jo lahko prebrala v prihodnosti. Ki bo Tajdi v prihodnosti morda prišla prav. 

Do naslednjič pa, uživajte. In nikoli ne pozabite sanjati. Nikoli.

Vaša Tajda.