Se kdaj vprašaš od kod tvoja sreča? Ko pride dan, da preprosto si. Srečen. Je to zares zaradi ljudi okrog tebe. Ali pa izhaja iz samega tebe. Je zaradi dobrega druženja prejšnji večer s prijatelji. Ali zaradi kasnejše strasti doma. Ko se ti zdi, da svojega izbranega, ljubljenega človeka pač ne bi izpustil iz rok, iz objema. Nikoli. Čeprav te še čaka nedokončano delo, morebiti malo bolj temačna realnost od tvojega domišljijskega sveta. Enostavno imaš občutek, da bo vse še v redu. Da bo se uredilo. Da boš uredil. In čeprav še ni tam, še nisi tam. Bo, boš. Stvari, ki so te prejšnje dni žalostile in težile, ter podile tvoj notranji mir se pač na tak dan zdijo obvladljive in rešljive. Ker si preprosto srečen. Ker se ti zdi, da stojiš nekje, kjer si zares želiš stati. Pa čeprav šele na pol poti. Ampak preprosto bi samo vdihoval vonj poželenja. Vonj nečesa, kar je vsaj tisto sekundo zares tvoje. Tisto telo, ki ga vonjaš. Ki ga božaš in se ga dotikaš. Pa to ne počneš le zaradi sle, temveč zaradi tega, ker se preprosto ne moreš upreti dotiku, ki te hrani. Ki te dviguje. Iz samega drsenja dlani po telesu, preko vratu na prsa. Prehod iz las na hrbet. Ne moreš nehati. Vdihuješ in duhaš kar ti tako zelo diši. In ob enem te tako pomirja, na en poseben način. Pomirja in vzburja. Vonj, ki ga ne moreš opisati, zrak druge dimenzije. Dimenzije, ki te končno zadovolji. Pa tako dolgo si čakal na to. In potem je preprosto tu en navaden dan, ko dojameš, da se tega dotikaš. Tako blizu je. Je to sreča? So to občutki, ki te delajo tako zelo živega. Ki te tako zelo raznežijo, da sam sabo sediš in se smehljaš. Ustni kotički so nežno privzdignjeni. Kljub vsemu, kar te toliko krat trga na pol. Kar te duši in jemlje dih. Na takšen dan ti je dovolj, da se posedeš in le opazuješ. Zdi se ti, da bi lahko samo opazoval. Gledal in spremljal vsak gib. Vsak gib bi si zapomnil in ga v glavi ponavljal. Spominjal bi se telesa in občutka. Tako neobremenjajoče in pomirjeno. In morda si res srečen le zaradi samega sebe. Ker si dovoliš tako se počutiti in tako ljubiti. In ker iz vsakega slehernega, mimobežnega dotika, drsenja dlani narediš poezijo.
Grabiš telo in ga vlečeš k sebi. Najraje bi se kar pogubil in izgubil v njem. Zapreš oči in le globoko dihaš in dotik samo še bolj poglobiš, če močneje držiš, še bolj grabiš. Kot, da bi želel iztisniti ves vonj, vsak dih. Prijem popustiš in se s prsti sprehodiš po telesu. Celotnem. Do konca. Nežno preideš vsak del kože in zbiraš občutke, skrbno jih shraniš v spomin. Za takrat, ko ni zraven, da lahko vsaj malo podoživiš. In v spomin prikličeš tisti vonj, ki bo ostal tvoj ne glede na vse. Tudi, če kdaj mine. Sreča je le občutek in njegovo doživljanje. Kako, koliko krat in kako močno pa ga doživljaš pa je najbrž zares le na tebi. Ljubim takšne dneve. Ki na prvi pogled niso nič posebnega. A v tebi, za tebe pa so. Tvoja oaza. Tvoje varno zatočišče. Tvoj varen objem.
Vesel Prešernov dan želim!
Vaša Tajda.
