Ponedeljek je

Pozdravljen, pozdravljena. 


Si si kdaj enostavno želel obupati. Ni bil slab dan. Ni bilo slabo vreme. Ni bilo nič kar bi bilo moč obkriviti. Tudi spal si dobro. Sanjal si. Naspan vstal. Tudi dež je prenehal. Glede na že skoraj vstopajočo zimo je bilo relativno toplo. Pa vseeno te je pestil občutek, da bi odnehal. Odložil tisto breme, tiste stare občutke in spomine. Niso bili vsi težki in grdi. Vse prej kot to. Manj je bilo takih. Pa vseeno so ti dajali občutek nemoči. Niso te dvigovali. Niso ti nadajali kril kot bi rabil v tistem trenutku. Bereš o pravljicah. Gledaš pravljice. Razmišljaš o njih. Ko jih pa poskušaš najti v tvoji zgodbi se ti pa izmuznejo. Vprašaš se, če naposled ta pravljica sploh obstaja. Tako zelo si želiš pa ob enem tako utrujeno ne zmoreš več. Nimaš pravega razloga. Tokrat ne. Misli ti begajo. Eno sekundo iščeš razloge za kaj in zakaj se boriti. Spet v drugi se oklepaš tistih, ki pravijo; dovolj je. Ko se spomniš razloga zakaj in kako se je vse skupaj začelo, kako ti je divjalo srce, kako so se ti šibila kolena. Kako si ves hrepenel po tem. Kako si navkljub vsemu, vsem opozorilom in znakom hlastal po tem. Takrat si želiš, da izkoplješ še tisto malo energije, ki ti je je ostalo in ostaneš. Se boriš za te sanje, ki si jih gradil, še naprej. A sanje so eno. Tisto pravo dogajanje, tukaj, zdaj je pa drugo. Oklepaš se lastne iluzije. Lastne ljubezni. Oklepaš se. A prijem popušča. V prave, resnične, namenjene stvari ne dvomimo. Nikoli ne bi smeli. Nikoli nas ne bi smele tako močno žalostiti. Pa zopet, nimaš pravega razloga zakaj se tako počutiš. Ne moreš pojasniti. Tokrat ne. Kajti je le občutek. Tiste majhne nemoči. Tiste, ki še tvojo tako veliko moč in energijo špikajo v rebra in jo klanjajo pod lastno težo. Morda je le tak dan. Ponedeljek. Po dežju. Morda je le tak občutek. Tak majhen strah. Majhna nevihta sredi novembra. Ampak ni grmenja in strel. Ničesar večjega ali hujšega. Ni nabitih energij. Ni močnih strasti. Ni sile. Le ne neha deževati. Ne utrga se luknja na nebu, da bi uzrl kos neba. Ampak danes je ponedeljek. Dežja več ni. Skoraj sije sonce. Tvoj pogum je pa tako utrujen. Vsi najlepši spomini nosijo za seboj še senco, temno kot noč. Toliko paradoksov. Toliko lepega in bolečega ob enem. Ali je pa to realna pravljica? Tista, ki zmore zares obstajati. Če te kdo vpraša kako si, si dobro, ker kar koli drugega bi bila laž. Nisi slabo. Nisi žalosten. Nisi užaljen. Nisi razočaran. Morda le malce utrujen. Ponedeljek je. In tvoja glava je pač prepolna misli. Preveč je vprašanj na katera trenutno še ne želiš odgovoriti. Morda pretiravaš. Kot se pač spodobi za ponedeljkovo jutro po konkretni dozi kofeina. Hlastaš za naprej. A ob enem ne veš katero pot naprej bi ubral. Katera bo tvoja. Minil bo november. In minila bo ta razdvojenost. Minil bo ta strah. In morda, ko bo minil ponedeljek boš že vredu. Srebal boš svoj kakao in sanjal naprej. Skladal misli in želje. In kos neba bo zopet ves jasen in svetel. In takrat bo misel o obupu le še spomin. Ponedeljek je. Dež je prenehal.

Lep ponedeljek ti želim.

Julijski spomin

Se spomnite tistega čudovitega dne? V sredini julija. V sredini poletja. Že več kot tri mesce je minilo od takrat. Včasih se mi zdi, da je minilo tako hitro kot bi trenil z očesom. A spet včasih se spomnim kaj vse se je do sedaj zgodilo. In naposled tudi spremenilo. Jesen je že dodobra vkorakala med nas. Ponuja nam vse svoje čare v dar. Vse te barve ujete v jutranjo sivino. Vso to mističnost megle v poklon. Toliko stvari je dobilo svojo pravo obliko. Toliko vprašanj svoj poslednji odgovor. In zopet toliko na novo rojenih vprašanj z obilico možnih rešitev, ki se ponujajo. Pa vendar toliko stvari se je imelo čas, da se je prikobacalo in prisesalo na čisto svoje mesto. Tja kamor spada. Tja kjer dobro dene. Toliko odločitev se je sprejelo in toliko besed izreklo. Toliko vsega, da sem danes tukaj. Končno zopet pomirjena. In le korak od tega, da sem brezpogojno zopet spet srečna. In ne, do tega me ne loči dejanje, ne moje ali od koga drugega. Do tega me ne ločijo besede. Do tega me ne loči nobena stvar. Le preprosto dejstvo, da si to zopet dovolim. Da, tako zelo se veselim marca. Pa aprila. Pomladi. Tako se veselim maja in junija še bolj. Poletja. In potem zopet septembra. Vsak od teh naštetih posebej bo prinesel posebno veselje. Nov izziv. Novo priložnost. Nov začetek. Pa vendar do tiste popolne, pristne sreče me loči prav to, da čeprav zavedajoča se tega, da vse to šele prihaja sem srečna že sedaj. Da samo ne čakam, ampak tudi iz oktobra, novembra in celotne zime naredim pravljico. Takšno ledeno, a v sebi tako toplo in domačo. Da tudi temu času, času čakanja kakor bi ga lahko imenovala, nadenem tiaro čarobnosti. Ne vem točno kako se bo vse skupaj razpletlo. Kam popeljalo. In kje naposled pristalo. Kaj mi bo podarilo. S čim me razveselilo. Ampak jaz bom tam. Skupaj z mojimi sanjami. Tokrat še večjimi. Tokrat še boljšimi. Toliko se je spremenilo od tistega julija takrat. Toliko tokov misli je preplulo mojo zavest. In zopet toliko se jih vsidralo v podzavest. In ravno dovolj veliko se je spremenilo, da danes tako rada sanjam. A ne le ponoči. Veliko več sanjam podnevi. Skladam skupaj delčke in drobce kajti končno sem našla pravo zaporedje. Končno ugotovila motiv. In smešno je, da sem zgolj po naključju ugotovila, da sem sama tista, ki določa končno obliko sestavljanke. Jaz sem njen ključen delček. Košček sestavljanke. In tako lepo je zraven postaviti še tiste delčke katerih vsebino še do danes nisem poznala ali pa si jih še enostavno nisem upala že sedaj postaviti v sredino. V samo središče slike. In pa tiste, ki jih že tako dolgo držim v roki in ugotavljam njihovo prileganje. O fant, kako se veselim te spomladi! Kar zacepetala bi, kot majhen otrok. Tako vesela sem, da sem vse to dojela in se vse to na novo naučila od tistega julijskega dneva takrat. Vsako leto manj me straši zima. Priznam ne ljubim je ravno najbolj. A sem se naučila, da se je ne bojim, saj sem po vsaki končani toliko bližje cilju in sanjam. In tokrat sem že prekleto blizu. Zato zima, kar daj! Naj zazebe! Dnevi bodo minili, zima bo minila. Jaz bom pa srebala svoj čaj in se ji sladko smejala. Še pomahala ji bom v slovo. A vsak njen slehern dan bom naredila po svojih najboljših močeh najboljši. Všeč mi je ta moja želja po ustvarjanju. Po besedah. Po tovrstnem razmišljanju. Po razvijanju. Jesen je. Barv je zunaj nešteto. Pa čeprav zemlja je že hladna, je lepo. In tisti topli sončni žarki zopet prikradejo spomin na tisti čudovit julijski dan.

Vaša Tajda 

Oblak sanj

Pozdravljeni. Pozdravljen moj blog.

Moj blog že dolgo ni videl svetlobe, že dolgo ni bil dotaknjen. Ampak tako rada posežem po starih objavah, po svojih starih besedah. Na tiste malo manj navdiha polne dneve, ko rabim spodbudo, najbolj od sama sebe. Takrat zares prijetno sedejo moje pretekle besede, tako lepo pravilno zložene s toliko upanja v sebi. Ko jih berem ponovno, nekatere po večih letih, ponovno podoživim kako sem se takrat počutila. Ker sem si preprosto zapomnila. Besede me spomnijo. Včasih sem bila preprosto srečna, včasih žalostna ali razdvojena, včasih sem pa le rabila, da se besede izlijejo in nekam napišejo, da bodo enkrat od nekoga prebrane pa četudi od mene v prihodnosti. Ena misel utegne nekomu sprožiti reakcijo vseh nadaljnjih. Pa četudi sem ta nekdo jaz. Morebiti toliko bolje. In najbrž pišem s tem namenom tudi danes. Da iz nečesa delnega poskušam ustvariti celoto. Da ne pišem le o dogodkih samih in občutkih, ki jih spremljajo, temveč o razmišljanju samem, o njem kot večjem dejanju. Da vse skupaj povežem skupaj in mu nadenem pečat urejenosti. Za mano je obdobje res obširnega razmišljanja, premlevanja, raziskovanja in iskanja pravega smisla ter prave sebe. Poskušala sem se razumeti. Se zares spoznati. Vsem svojim odnosom nadeti pomen in vsem svojim občutkom smisel. Jih sprejeti in tudi razumeti. Sliši se tako preprosto pa včasih to vseeno ni. Biti sam s seboj iskren. O vsem. Si priznati kako čutiš in zakaj ter v zameno ponuditi rešitev. Takšno realno, a vseeno prijetno. Življenje v oblakih, v gradu sanj, je lepo, nikoli, nič ga ne more nadomestiti, a vedno bolj se zavedam, da se pa določene stvari vseeno dogajajo spodaj, na tleh, in tudi tukaj jih moram obvladati in nadvladati. Predvsem svoje občutke, predvsem tiste, ki niso najlepši. Zopet sem se veliko naučila. Novega, pa tudi starega, kar poprej nisem povsem razumela, pa je sedaj tudi to dobilo svoje mesto. Predvsem pa to, da ničesar ni moč nadzorovati. Ne poteka dneva, ne dejanj, ne drugih, ne njihovih dejanj, besed, razmišljanja ali čutenja. Na nek način, pa še to dokaj okrnjen, lahko vplivaš le nase, na to kako se boš odzval in kako reagiral, že sama čustva terjajo veliko bolj zakomplicirano enačbo kot le željo po nadzoru. In, ko se enkrat tega začneš zavedati je vse veliko lažje. Jaz se tega še vedno učim, priznam. Včasih se enostavno ne morem vdati v sosledje dogodkov brez, da bi jim kljubovala in iskala svojo pot in načine. Ali pa jim vsaj vsilila svoj potek. Morda je pa to tisto, kar je dovolj, kar mi daje občutek moči in iluzije, da zmorem nadzorovati le delček svojega življenja, sebe. Vsaj del sebe. Iluzija, ki jo vsi potrebujemo, vsaj kanček nje. In morda pa je prav, da se je vsaj malo oklepamo. Smešno je kako si v glavi veliko krat ponavljamo ene in iste stvari, ki smo jih dognali. Morda zato, ker se vanje želimo tudi prepričati? Ali pa ker so preprosto tako dobre, da si jih želimo zapomniti. Morda pa le zato, ker nam dobro denejo in nas pomirjajo. Da nas opomnijo na to besedno potovanje, na trenutke, bitko, ki smo jo bili sami s sabo, v glavi, s svojim glasnim in vreščečim razmišljanjem. Če si damo čas in si prisluhnemo se lahko marsikatero vprašanje razvozla in razbije na manjše, manj zahtevne, lažje rešljive izzive. Poznavanje samega sebe je tukaj ključno. Poznavanje, sprejemanje in razumevanje drugih pa je le bonus. In tisto najpomembnejše na koncu, da si to kar smo dognali tudi priznamo. Ne glede na to kako zelo všeč ali ne všeč nam je. In, da najdemo rešitev. Za najvišji cilj - našo srečo. V tem blogu do sedaj še nisem in najverjetneje niti ne bom napisala kaj pretirano spodbudnega ali navdihujočega, le ponavljam to kar že vsi vemo ali pa bomo v neki točki znali. Resnično pa verjamem, da na koncu vsega lahko uresničimo čisto vsake sanje, ki si jih zadamo. Le to je, da se včasih na življenjski poti le te sanje spremenijo, lahko le malo dopolnijo ali pa za kar velik ovinek spremenijo smer. In to je prav. To je del odraščanja. Del dojemanja sebe. Del tega priznanja. Tiste najpomembnejše, tiste večne, tiste v katerih pa živimo v oblakih pa ostanejo za zmerom, le oblikujemo jih primerno novemu znanju in izkušnjam. Modrimo  jih. In pa morda čez čas le bolj skrbno izbiramo tiste, ki jim dovolimo vstopiti in jih povabi zraven, na naše potovanje v sanje. Nekatere vzamemo s seboj za vedno, tiste, ko so tam za nas tudi, ko mislimo, da smo sami. Pa vseeno vednomer prežijo na nas in nas čuvajo. Nekatere pa včasih pač moramo pustiti, da zapustijo naš oblak. Morda je enostavno previsok za njih, preveč popoln in mehak. Nekaterim pa moramo pomagati, da se ga lahko obdržijo, da lahko ujamejo njegov ritem in val. In, če jim uspe jih povabimo na večno potovanje, skupaj. Za nekaj časa tam zgoraj. In, ko bo čas tudi tam spodaj, ko preselimo svoje sanje dol, v realnost. In v tem trenutku si bom dovolila citirati samo sebe izpred dveh let:"In kar naenkrat se bodo moji gradovi sanj,ki so tako trdno zazidani med oblaki preselili na zemljo,k mravljam. Med naju. In zato si želim stati objeta. Zato. 

In,ko se enkrat prekine ta sen, takrat se preselim iz svojega gradu in takrat bom resnično zopet spet srečna."

Morda malo izven konteksta pa vseeno nekaj meni zelo priljubljenih vrstic. Spomnijo me zakaj je tako pomembno, da se oklepam mojih sanj. V času od dne, ko je nastal zgornji citat se je zgodilo zelo veliko, zamenjalo veliko ljudi in preobrnilo veliko občutkov. Moje sanje pa še zmerom so. Precej enake. Le tokrat malo boljše in s še več sočnimi detajli. In še vedno so tiste, ki me prepričajo, da tudi tako težek dan speljem naprej. Da tudi tako brezupno situacijo preučim iz drugega zornega kota in jo porinem naprej. Da se trudim. In tisti moji večni spremljevalci na mojem oblaku so z mano še zmeraj in zanje sem neizmerno hvaležna. Kdo vse bo pa ostal in si delil z mano posebno mesto, ko se grad preseli na zemljo pa bomo videli. Jaz se že veselim tega dne. Neizmerno. In nekako mi je uspelo ta blog pripeljati do konca, sklobasati vse te besede na kup. Najbrž rdeče niti ni. Nisem niti želela da je. Želela sem le ustvariti objavljeno beležko svojih misli, ki bom jo lahko prebrala v prihodnosti. Ki bo Tajdi v prihodnosti morda prišla prav. 

Do naslednjič pa, uživajte. In nikoli ne pozabite sanjati. Nikoli.

Vaša Tajda.

Sreča

Se kdaj vprašaš od kod tvoja sreča? Ko pride dan, da preprosto si. Srečen. Je to zares zaradi ljudi okrog tebe. Ali pa izhaja iz samega tebe. Je zaradi dobrega druženja prejšnji večer s prijatelji. Ali zaradi kasnejše strasti doma. Ko se ti zdi, da svojega izbranega, ljubljenega človeka pač ne bi izpustil iz rok, iz objema. Nikoli. Čeprav te še čaka nedokončano delo, morebiti malo bolj temačna realnost od tvojega domišljijskega sveta. Enostavno imaš občutek, da bo vse še v redu. Da bo se uredilo. Da boš uredil. In čeprav še ni tam, še nisi tam. Bo, boš. Stvari, ki so te prejšnje dni žalostile in težile, ter podile tvoj notranji mir se pač na tak dan zdijo obvladljive in rešljive. Ker si preprosto srečen. Ker se ti zdi, da stojiš nekje, kjer si zares želiš stati. Pa čeprav šele na pol poti. Ampak preprosto bi samo vdihoval vonj poželenja. Vonj nečesa, kar je vsaj tisto sekundo zares tvoje. Tisto telo, ki ga vonjaš. Ki ga božaš in se ga dotikaš. Pa to ne počneš le zaradi sle, temveč zaradi tega, ker se preprosto ne moreš upreti dotiku, ki te hrani. Ki te dviguje. Iz samega drsenja dlani po telesu, preko vratu na prsa. Prehod iz las na hrbet. Ne moreš nehati. Vdihuješ in duhaš kar ti tako zelo diši. In ob enem te tako pomirja, na en poseben način. Pomirja in vzburja. Vonj, ki ga ne moreš opisati, zrak druge dimenzije. Dimenzije, ki te končno zadovolji. Pa tako dolgo si čakal na to. In potem je preprosto tu en navaden dan, ko dojameš, da se tega dotikaš. Tako blizu je. Je to sreča? So to občutki, ki te delajo tako zelo živega. Ki te tako zelo raznežijo, da sam sabo sediš in se smehljaš. Ustni kotički so nežno privzdignjeni. Kljub vsemu, kar te toliko krat trga na pol. Kar te duši in jemlje dih. Na takšen dan ti je dovolj, da se posedeš in le opazuješ. Zdi se ti, da bi lahko samo opazoval. Gledal in spremljal vsak gib. Vsak gib bi si zapomnil in ga v glavi ponavljal. Spominjal bi se telesa in občutka. Tako neobremenjajoče in pomirjeno. In morda si res srečen le zaradi samega sebe. Ker si dovoliš tako se počutiti in tako ljubiti. In ker iz vsakega slehernega, mimobežnega dotika, drsenja dlani narediš poezijo.

Grabiš telo in ga vlečeš k sebi. Najraje bi se kar pogubil in izgubil v njem. Zapreš oči in le globoko dihaš in dotik samo še bolj poglobiš, če močneje držiš, še bolj grabiš. Kot, da bi želel iztisniti ves vonj, vsak dih. Prijem popustiš in se s prsti sprehodiš po telesu. Celotnem. Do konca. Nežno preideš vsak del kože in zbiraš občutke, skrbno jih shraniš v spomin. Za takrat, ko ni zraven, da lahko vsaj malo podoživiš. In v spomin prikličeš tisti vonj, ki bo ostal tvoj ne glede na vse. Tudi, če kdaj mine. Sreča je le občutek in njegovo doživljanje. Kako, koliko krat in kako močno pa ga doživljaš pa je najbrž zares le na tebi. Ljubim takšne dneve. Ki na prvi pogled niso nič posebnega. A v tebi, za tebe pa so. Tvoja oaza. Tvoje varno zatočišče. Tvoj varen objem. 

Vesel Prešernov dan želim!

Vaša Tajda.

Nori na pivo

Pozdravljeni,

lotila sem se nečesar, kar bo terjalo moj čas, moje ideje, mojo domišljijo, mojo energijo in predvsem mojo pisarijo. In nekaj v meni mi ne da, mi ne pusti, da v tem začetku obdobja sestavljanja besed v smiselne celote pustim, da se moj blog zopet izmuzne in ostane, brez novih. In zato je tukaj. Današnji. 

Najprej, da povem o čem sem govorila zgoraj. Danes je svoj prvi dih dahnila facebook stran Nori na pivo, ki jo bo v prihodnje še spremljal še čisto njen blog. Za vse radovedne in vedoželjne kaj in kako - Nori na pivo. Želim si in si upam trditi, da si s to stranjo veliko obetam, obetava in, da bo jo bodrilo res pestro dogajanje iz sveta craft piva. Vabljeni k spremljanju!                                                                                                                      Najbolj mi je zabavno kako te vrtinec besed potegne vase. Danes se kar brez prestanka beseda nizajo izpod mojih prstov. Z lahkoto nastajajo povedi in stavki. Morda tudi zato, ker sem se prej zares dobro najedla. Ampak nekaj uslug bi pa vseeno pripisala temu, da sem začela nekaj novega, kar me zabava in navdihuje. Kar iz mene črpa nove ideje in domišljijo za pisanje o tem kar imam rada in kar rada raziskujem. In za povrh je obogateno z liki moje domišljije. 

Piše se novo leto. Komaj smo pošteno zakorakali iz vseh teh praznikov, obilnih obrokov in vsakodnevnega prazničnega vrveža. Božični okraski so pospravljeni. Ulice nič več okrašene. In vsakodnevno dogajanje je ugasnilo. Ulice so zopet bolj prazne. Kot ponavadi. Navadni dnevi. Ljudje vsak v svojem delovnem vsakdanu. Malo otožnosti za nameček. Jaz pa sem se ravno s tem zagonom za ustvarjanje odločila temu "navadnemu vsakdanu" izogniti. Želim, da je vsak dan kot praznik, kot nekaj posebnega. In tole pisanje mi vsaj za tisti čas ustvarjanja to omogoča. 

Hvala za večerno branje in želim ti obilo domišljije polne noči.

Vaša Tajda.