Pozdravljeni,
kot obljubljeno. In najbolj sem to obljubo dala sebi, da bo kmalu zopet čas, da počečkam tale moj blog. Da malo poskusim te besede, ki se prerivajo po moji glavi spustiti na plano in si priskrebti vsaj malo tistega novega prostora, za nove, še boljše, še drznejše besede, sanje in morebiti ideje. Besedo prerivajo sem izbrala namenoma. Kajti te dni v moji glavi vlada prava poplava najrazličnejših informacij prelitih z občutki in čustvi. Niti najmanj dolgočasno. Iskreno sem mislila, da mi bo beseda tekla gladkeje. A vsakič, ko ujamem kak primerno oblikovan in po možnosti še smiselen stavek se mi izmuzne kot majhna kača in se skrije nazaj na varno. V mojo prepolno bučo. No pa bom ujela naslednejga. Prejšnjič sem vam pisala o tem kako se ne bojim jeseni in kako me na nek svoj zanimiv in čuden način celo navdušuje. In nisem se motila. Prinesla je veliko novega, zanimivega in najpomembnejše predvsem s pozitivnim predznakom obarvanega. Čakajo me novi izzivi. Takšni in drugačni. In če priznam sem že malo nestrpna, da vidim kam bodo peljali. Največji izziv bo pa nedvomno držati nekakšen urejen red in hieararhijo v moji glavi. Kajti misli mi prevečkrat uidejo in se zabavajo, ponavadi žal v nepravem trenutku, po svoje. In potem me kot malo zasvojijo, vlečejo me in vlečejo vase. Naj se jim posvetim. Naj sanjam. In naj kujem. Tudi morda za ta trenutek prevelike in prenevarne zalogaje. No, da se vrnem k temu o čem sem dejansko danes želela pisati (lovljenje stavkov mi že gre bolje od rok).
Prejšnjič, ko sem se z avtobusom vozila na faks sem dovolila, da me razmišljanje prevzame in potegne globoko vase. Preletela sem marsikaj, a najbolj me je ustavila ideja o dvoličnosti. Pa ne mislim tisto negativno dvoličnost, ki jo nekomu očitamo. Ravno nasportno. Tisto našo dvojno naravo. Tisto kar nas dela posebne. Tiste skrite, druge plati, ki jih dovolimo poznati le redkim. Ki jih pokažemo le redkim. Ali, ki jih vidijo le redki. Kajti sem mnenja, da so te plati, ki jih načeloma skirvamo pred zunanjim svetom tako zamaskirane, da jih včasih niti sami ne prepoznamo, ko nam za trenutek uidejo na plano. In lahko se kažejo v najmanjšem dejanju povsem navadnega delovnega dne. Lahko so to tisti najbolj pristni nasmehi. Majhni prepolni dialogi. Lepe geste. In za drobec izlite duše. Mislim,da se lahko vsak strinja z mano, da ima to eno majceno plat, ki jo varuje. Ki je ne razdaja kar tako. In s tem ne mislim ogromne preobrate v osebnosti ali obnašanju. Temveč tiste malenkosti, ki nas delajo, da smo to kar smo, mi sami. Ki nas po svoje definirajo. In najbrž ravno tiste zaradi česar nas drugi najbolj občudujejo, marajo, ljubijo. Na prvi pogled je vsak človek enak drugemu. Z razlikami večjimi ali manjšimi. Vendar več kot nam ta idividum iz množice pokaže, dovoli pokazati, bolj nam je zanimiv, bolj izstopa. In iz njegovih majhnih lukenj v maski potem zidaš zgodbo. Dodajaš lahko vedno več podrobnosti, kamenčkov, ki potem oblikujejo podobo. In vedno več in vedno bolj ti dovoli, da kukaš na drugo stran, na stran, ki jo ima shranjeno le zase. Kar naenkrat ti pa dovoli, da si del njegove druge plati te zamaskirane dvoličnosti. In tako nastanejo prijatelji duš in nasploh tisti, ki jim zaupaš, želiš zaupati in tisti, ki so ti pomembni. In najpomembnejše tisti, ki razumejo tisto, kar drugače skrivaš, tisti, ki komaj čakajo, da najdejo naslednji manjkajoči kamenček, da te še bolje spoznajo.
Meje med tema dvojima ni. Ni striktno in točno določena. Definirana. Zarisana. Prepleta se in celotno idejo dela še bolj zakomplincirano in trenutno tudi meni za kanček nerazumljivo. Včasih se mi dvojčki radi sklicujemo na našo naravo in s tem razlagamo našo nihanje razpoloženja, obnašanja in v danem trenutku tudi mišljenja. Pa vendar mislim, da to ni domena le nas, dvojnih bitij. Je domena vsakega posameznika. Razlika je le v meri s kolikšnjo to pokažemo, si priznamo in se tega sploh zavedamo. Ta nenadna menjavanja stanj so tiste majcene luknje. Luknje iz koder sili druaga plat, ki nas potem za trenutek povsem zmede in obnori. Ena stran takšna. Druga takšna. A potem skupaj celota, skupaj lepša od obeh. Krog, ki se sklene. Skupek dvojega spojen v eno. V tisto kar smo. Kot njena modra in rjva stran. Vsaka posebej zase. A skupaj najlepša celota katere se ne bom nikoli naveličala. In prav tako prelivanje njene dvojnosti, njenega karakterja s prelivom obeh strani. Mislim, da je ona sama zelo dober primer zgoraj opisanega. In iz njenih kamenčkov sem sestavila že ogromno trdnjavo, ogromno in navdušenja polno. In ravno zato lahko vsi ti moji blogi nastajajo in se stavki ujamejo. Ker me navdihuje. Njena dvojnost. In pravtako vseh drugih, tistih, ki mi dovolijo, da zbiram njihove kamenčke. Prepričana pa sem, da če si le želijo ima moja maska vse prepolno lukenj in moja dvojnost, moja druga stran nikakor nikoli ne ostane povsem skrita. Čeprav sem uporabila tretjo osebo sem prepričana, da bi za marsikoga sedla druga.
No, pa sem porabila dovolj časa, da je jutranja tema izginila in je všlo sonce (kolikor se ga pač vidi v teh oblačnih, že skoraj zimskih dneh). Zima je pred vrati. Slišim, čutim in celo vonjam jo kako je nestrpna in neučakana. Ampak jaz sem pripravljena. Zavita v šal, odeta s kapo in rokavicami. Kar naj pride. Ker nekaj mi pravi, da ne bo nič kaj manj zanimiva od jeseni. Če že skoraj malo pretiravam bi rekla, da bo še boljša. Imam kar nekaj planov in idej zanjo. Tako,da le kar. Sedaj pa gremo, ven na mraz, pogledat kaj bo porekla različno-oka ledena kraljična.
Pa lep dan, konec tedna, konec jeseni in najleši začetek zime,
Vaša Tajda.
