Sem se spraševala ali bi zares kaj napisala ali pustila, da besede obvisijo v zraku. Z večino se bo zgodilo slednje, a tistih nekaj bom ujela in postavila v vrsto in poskusila z njimi kaj povedati. Ali le kaj orisati.
Rada bi stala na dežju, objeta. Morebiti pod prvimi snežinkami. Rahel vetrič bi se zaletaval v moje lase in me vil v najljubši vonj. Ne, ne bi bil sneg. Bilo bi poletje, toplo in tako naposled svobodno, oblačila bi bila tam zgolj zaradi formalnosti. Če bi ga imela, bi imela nadet klobuk. Kakršne koli vrste. Lase bi imela spuščene in moj obraz bi krasil najlepši nasmeh. Poletno nebo bi se pripravljalo k nevihti in švigale bi strele. Opazovala bi jih z enakim navdušenjem,kot takrat,ko sem bila majhen deklič,ki stoji na balkonu in sredi neurja občuduje prelivanje električne napetosti. Zopet bi čutila vse tisto zaradi česar pravijo, da je vredno živeti. Čutila bi rahel stisk roke nekoga,ki mi pomeni največ. Čutila bi njegovo silhueto ob moji. Njegovo toploto. Njegovo elektriko. In tako bi le stala tam, na edinem mestu pod soncem, no takrat pod nočnim nebom, zvezdami, morda tudi luno. A bila bi tam. Srečna. Preprosto. Brez vseh ostalih stvari v glavi. S trenutkom sama sebe. In njega. Takrat mi bo vse jasno. Vse bom vedala na pamet in to bom lahko povedala na glas. Jasni bodo vsi koraki in vse osebe,ki bodo ob meni. Vsa razmerja bodo imela smisel. Imela bom svoje sanje,ker so nekaj kar me včasih sploh prepriča, da vstanem iz postelje in zadiham. Da diham naprej. Pa vendar takrat bo ob meni tudi nekaj čemu se ne bi odpovedala niti za ceno mojih sanj. Pa še vedno bom želela dihati. In ne le to, uživala bom ob tem početju. In takrat,ko bom stala pod dežjem, še vedno objeta, takrat bom poznala smisel. Želela si bom in ljubila. Tako preprosto. Morda sedaj še tega ne vem, ne vem kako. A takrat bom znala. Včasih se mi zdi, da to sanjam, to, da bom zopet tam, da bom zopet imela prenapolnjene misli in celotno dušo. Sanjam, da še znam, da bom znala. Sanjam, da sem tam, da vse vem in znam. Sanjam, da objeta stojim. S tistim, ki mi bo takrat vse. Skoraj se že sliši poetično mar ne? Ne maram tega, naposled ne maram niti romanike, pa me poglej sedaj. Piše se peti januar novega leta, dvatisočsedemnjast. In jaz sanjam o tistem,ki ga morebiti še nisem spoznala, morda pa sem ga pa niti ne vem. Sanjam, da mi bo zaigral nekaj malega, nekaj kar bo potem samo moje. Da mi bo povedal. Da me objel. In tam stal. Zame. Z menoj. Da me bo razumel. In, da bo zame lovil zmaje in mi dovolil jahati samoroge. Da me bo ujel,ko bom zopet poskusila leteti. In mi vsaj za trenutek časa nadel krila. Da mi bo dovolil, da se smejim tudi sredi noči, pa čeprav ne bo povedal nič smešnega. Da se bo pogovarjal,ko bodo mene mučili odgovori o zvezdah, o duši in o pravljicah. Da bo moja pravljica. In da bo včasih, samo včasih sedel z mano v travi, tam kjer bivajo mravlje in pajki, da bo z mano sedel, pa četudi do večera in z mano gledal kako se pasejo. Kako se pasejo moje sanje. Kako švigajo z repi in se otresajo muh. Kako preprosto so, ob meni. In gledala bova oblake in iskala podobe. Jaz bom našla samoroga. Sanjam,da me bo znal zabavati in me prepričati, da mu dam mene vso. Pa potem včasih mu bom posodila svoja krila. Da bo prišel na postajo, ko bom šla, samo zato, da me drugič, petič ali stotič objame. In jaz bom naredila kilometre samo zato, da ga vidim. Pa tudi, če bom za tisto minuto morala preteči celo ulico. Da mu bom povedala, da sem čisto malo njegova že od prvega dne. In kar naenkrat se bodo moji gradovi sanj,ki so tako trdno zazidani med oblaki preselili na zemljo,k mravljam. Med naju. In zato si želim stati objeta. Zato.
In,ko se enkrat prekine ta sen, takrat se preselim iz svojega gradu in takrat bom resnično zopet spet srečna.
Vaša,
Tajda
Tajda
