Dvoje

 Pozdravljeni,

kot obljubljeno. In najbolj sem to obljubo dala sebi, da bo kmalu zopet čas, da počečkam tale moj blog. Da malo poskusim te besede, ki se prerivajo po moji glavi spustiti na plano in si priskrebti vsaj malo tistega novega prostora, za nove, še boljše, še drznejše besede, sanje in morebiti ideje. Besedo prerivajo sem izbrala namenoma. Kajti te dni v moji glavi vlada prava poplava najrazličnejših informacij prelitih z občutki in čustvi. Niti najmanj dolgočasno. Iskreno sem mislila, da mi bo beseda tekla gladkeje. A vsakič, ko ujamem kak primerno oblikovan in po možnosti še smiselen stavek se mi izmuzne kot majhna kača in se skrije nazaj na varno. V mojo prepolno bučo. No pa bom ujela naslednejga. Prejšnjič sem vam pisala o tem kako se ne bojim jeseni in kako me na nek svoj zanimiv in čuden način celo navdušuje. In nisem se motila. Prinesla je veliko novega, zanimivega in najpomembnejše predvsem s pozitivnim predznakom obarvanega. Čakajo me novi izzivi. Takšni in drugačni. In če priznam sem že malo nestrpna, da vidim kam bodo peljali. Največji izziv bo pa nedvomno držati nekakšen urejen red in hieararhijo v moji glavi. Kajti misli mi prevečkrat uidejo in se zabavajo, ponavadi žal v nepravem trenutku, po svoje. In potem me kot malo zasvojijo, vlečejo me in vlečejo vase. Naj se jim posvetim. Naj sanjam. In naj kujem. Tudi morda za ta trenutek prevelike in prenevarne zalogaje. No, da se vrnem k temu o čem sem dejansko danes želela pisati (lovljenje stavkov mi že gre bolje od rok).

 Prejšnjič, ko sem se z avtobusom vozila na faks sem dovolila, da me razmišljanje prevzame in potegne globoko vase. Preletela sem marsikaj, a najbolj me je ustavila ideja o dvoličnosti. Pa ne mislim tisto negativno dvoličnost, ki jo nekomu očitamo. Ravno nasportno. Tisto našo dvojno naravo. Tisto kar nas dela posebne. Tiste skrite, druge plati, ki jih dovolimo poznati le redkim. Ki jih pokažemo le redkim. Ali, ki jih vidijo le redki. Kajti sem mnenja, da so te plati, ki jih načeloma skirvamo pred zunanjim svetom tako zamaskirane, da jih včasih niti sami ne prepoznamo, ko nam za trenutek uidejo na plano. In lahko se kažejo v najmanjšem dejanju povsem navadnega delovnega dne. Lahko so to tisti najbolj pristni nasmehi. Majhni prepolni dialogi. Lepe geste. In za drobec izlite duše. Mislim,da se lahko vsak strinja z mano, da ima to eno majceno plat, ki jo varuje. Ki je ne razdaja kar tako. In s tem ne mislim ogromne preobrate v osebnosti ali obnašanju. Temveč tiste malenkosti, ki nas delajo, da smo to kar smo, mi sami. Ki nas po svoje definirajo. In najbrž ravno tiste zaradi česar nas drugi najbolj občudujejo, marajo, ljubijo. Na prvi pogled je vsak človek enak drugemu. Z razlikami večjimi ali manjšimi. Vendar več kot nam ta idividum iz množice pokaže, dovoli pokazati, bolj nam je zanimiv, bolj izstopa. In iz njegovih majhnih lukenj v maski potem zidaš zgodbo. Dodajaš lahko vedno več podrobnosti, kamenčkov, ki potem oblikujejo podobo. In vedno več in vedno bolj ti dovoli, da kukaš na drugo stran, na stran, ki jo ima shranjeno le zase. Kar naenkrat ti pa dovoli, da si del njegove druge plati te zamaskirane dvoličnosti. In tako nastanejo prijatelji duš in nasploh tisti, ki jim zaupaš, želiš zaupati in tisti, ki so ti pomembni. In najpomembnejše tisti, ki razumejo tisto, kar drugače skrivaš, tisti, ki komaj čakajo, da najdejo naslednji manjkajoči kamenček, da te še bolje spoznajo.



Meje med tema dvojima ni. Ni striktno in točno določena. Definirana. Zarisana. Prepleta se in celotno idejo dela še bolj zakomplincirano in trenutno tudi meni za kanček nerazumljivo. Včasih se mi dvojčki radi sklicujemo na našo naravo in s  tem razlagamo našo nihanje razpoloženja, obnašanja in v danem trenutku tudi mišljenja. Pa vendar mislim, da to ni domena le nas, dvojnih bitij. Je domena vsakega posameznika. Razlika je le v meri s kolikšnjo to pokažemo, si priznamo in se tega sploh zavedamo. Ta nenadna menjavanja stanj so tiste majcene luknje. Luknje iz koder sili druaga plat, ki nas potem za trenutek povsem zmede in obnori. Ena stran takšna. Druga takšna. A potem skupaj celota, skupaj lepša od obeh. Krog, ki se sklene. Skupek dvojega spojen v eno. V tisto kar smo. Kot njena modra in rjva stran. Vsaka posebej zase. A skupaj najlepša celota katere se ne bom nikoli naveličala. In prav tako prelivanje njene dvojnosti, njenega karakterja s prelivom obeh strani. Mislim, da je ona sama zelo dober primer zgoraj opisanega. In iz njenih kamenčkov sem sestavila že ogromno trdnjavo, ogromno in navdušenja polno. In ravno zato lahko vsi ti moji blogi nastajajo in se stavki ujamejo. Ker me navdihuje. Njena dvojnost. In pravtako vseh drugih, tistih, ki mi dovolijo, da zbiram njihove kamenčke. Prepričana pa sem, da če si le želijo ima moja maska vse prepolno lukenj in moja dvojnost, moja druga stran nikakor nikoli ne ostane povsem skrita. Čeprav sem uporabila tretjo osebo sem prepričana, da bi za marsikoga sedla druga. 

No, pa sem porabila dovolj časa, da je jutranja tema izginila in je všlo sonce (kolikor se ga pač vidi v teh oblačnih, že skoraj zimskih dneh). Zima je pred vrati. Slišim, čutim in celo vonjam jo kako je nestrpna in neučakana. Ampak jaz sem pripravljena. Zavita v šal, odeta s kapo in rokavicami. Kar naj pride. Ker nekaj mi pravi, da ne bo nič kaj manj zanimiva od jeseni. Če že skoraj malo pretiravam bi rekla, da bo še boljša. Imam kar nekaj planov in idej zanjo. Tako,da le kar. Sedaj pa gremo, ven na mraz, pogledat kaj bo porekla različno-oka ledena kraljična.

Pa lep dan, konec tedna, konec jeseni in najleši začetek zime,

Vaša Tajda.

Najlepše počitnice

Pozdravljeni,

Moje najljubše počitnice ali drugače povedano dopust letošnjega leta. Dolg le tri dni. A poln in čaroben za mnogo več. In točno to čarobnost vam bom poskusila opisati spodaj. Nekatere občutke in stvari bolj z besedami, zopet druge bom prepustila fotografijam, da govorijo same zase. Prva dva dni sta bila tekmovalno obarvana. Medtem, ko je bil zadnji, nedelja, dan, ki napolni dušo in telo, s tolikšno mero pozitivne energije, da sem se v torek brez problema vrnila v Ljubljano, nazaj med šolske klopi. Ta moj vikend me je odel s tolikšno mero čudovite energije, da jo lahko čutim še danes. In še ne popušča. Upam, da boste ob prebiranju tega bloga lahko začutili kako sem uživala. In moja najboljša UNICORN ekipa z mano. Pa tudi konja sta izkoristila vsako sekundo teh počitnic. In neprecenljivo je, da lahko povem, da sta se tudi onadva zares zabavala.

29. SEPTEMBER

Dan smo začeli v konjeniškem klubu v Velenju. Z izidom in rezultatom tekmovanja sem zares zelo zadovoljna. In na tem mestu dam fotografijam glavno besedo. Naj pihnejo tisti drobec ujetih trenutkov.

Takoj po končanem našem delu tekmovanja smo se odpravili v Mozirje. Kjer smo prebili naslednja dva dni. Konja sta si takoj privoščila slastno pašo in blatno kopel.

Midva z Ninotom pa sva se odpravila v Logarsko dolino na kosilo. Čeprav le nekaj ur vstran od našega kraja se tukaj razprostira povsem drug svet. Svet kakor iz pravljice. Naša narava nam zares ponuja čudesa. Žal pa nisva imela dovolj časa, da bi si to prečudovito dolino dodobra ogledala. Sigurno pa je to ena izmed postojank za prihajajočo pomlad. Komaj čakam. Najedla pa sva se kot kralja. O to pa! 

In tako se je dan počasi približeval koncu. Od odličnega tekmovalnega dne do božanskega kosila in majhnega izleta po Logarski dolini. Sledilo je le še urejanje za naslednji tekmovalni dan. Nato večerja. Najprej naša. In potem še pozen obisk hleva. Naša dva sta neotrudno jedla. Mali Goldie pa je že sladko spal. Najbrž prizor, ki stopi še tako hladno srce. Lahko bi jih gledala in gledala. In kdo ve ali bi se sploh kdaj naveličala.

30. SEPTEMBER

Naslednji dan tekmovanja in unicorn ekipa v popolni zasedbi. Tako lepo jih je imeti vse ob sebi. Mislim, da si boljše ekipe, boljša konja in boljšega fotografa ne bi mogla želeti. Srečna jaz. In ker mi vedno kar koli delamo, delamo v stilu, lahko občudujete naše odlične, samorogaste majčke. Mislim, da zelo dobro opišejo našo navihano energijo, ki nas je spremljala skozi celoten dan.

In že težko pričakovano kosilo. Odpravili smo se v staro mestno jedro Celja. V Stari pisker. Nismo kaj dosti govorili ali kaj drugega počeli. Odlična hrana nas je povsem prevzela. Za spremembo sem bila tiho in jedla. Uživala. Najbolj v sladicah. Njam.

Lahko bi rekli, da nam je skoraj, celo uspela ena skupinska. No.. za spomin bo.

Sonček nam je vedno bolj prizanašal in nas grel. Iz hladnega dopoldneva se je naredilo zares prečudovito popoldne. Kot nalašč za igranje z našimi otroci. Staša, jaz in mali, zlati Goldie smo se igrali Unicorne. Mala muca pa je bila najbrž nekakšna dobra vila. Kako lepo je bilo videti zlatega fantka po tolikšnem času. Vedno večji je. In vedno lepši. Znova in znova me navdušuje. Tako njegova zunanjost kot tudi neverjeten karakter. Zlat je, ni kaj.

Lola si je na pašniku našla svoje zatočišče. Hiška ji je bila tako zelo pri srcu, da se je za nekaj časa celo odpovedala paši, da je lahko iz nje opazovala dogajanje. Meni je pa bilo tako lepo njo opazovati nazaj. Bila je tako sproščena in srečna. Pravljično. 

In za konec dneva še sporščujoč sprehod. In presenečenje dneva, ALPAKA. Morda predolga zgodba, da jo tukaj povzemam. Naj povem le, da sem se je zares razveselila. Kot se majhen otork razveseli lizike ali piškota. Lep zaključek sobote. Popoln, če sem natančna.

1. OKTOBER

Začela se je jesen. Poprejšnja leta je to v meni vzbujalo nekakšno žalost in neprijetne občutke. Kajti to je konec najlepšega dela leta. Počitnic. Brezskrbnega uživanja. Konec pohajkovanja in odlično zapravljanih minut, ur in morebiti dni. Delanja vsega in ničesa ob enem. Preprostega dihanja. Pospravljenih obveznosti v kot. Preživljanje večine dneva z njimi. Med njimi. Na njih. Z mojimi sanjami na štirih nogah. To leto je pa drugače. Jeseni se ne bojim. Veselim se je. Prijetno mi je del njen prihod. Recimo, da njen prihod označujem z začetkom oktobra. In prvega oktobra sem se prebudila v eno najljubših juter dotlej. Bilo je hladno. Meglice so se dvigale in čakale, da se tudi sonce opogumi in vzide. Vendar kljub jesenskemu hladu je bilo tako čarobno. Jutranji čaj je del bolje kot ponavadi. Že takrat sem v sebi čutila neizmerno veselje in pomirjenost. Prvi koraki v jutro so bili obarvani z žvenketom prebujajočih ptic in daljnega šuma prelepe reke Savinje. Čeprav je bila od mene oddaljena le nekaj sto metrov je bila tako tiha, neslišna in mirna. Lepo počasi se je prelila v prvi dan novega mesca oktobra. Peš sem se podala med drevesi kempa kjer smo(sva) bivali ta popoln vikend. Korak je bil lahkoten in misli tako prazne. Po zares dolgem času sem bila preprosto srečna. Za mano prečudovito in uspešno poletje, ki je bilo s tem zadnjim vikendom le potrjeno. Podpisano. Zapečateno. In za večno shranjeno v spomin. Skozi pot med drevesi sem se podala naprej po ulici do pašnikov in do hleva. In že sta me čakala. Vsi so me. Bolj radovedni in zvedavi. Morda tudi željni zajtrka. Vse je bilo tako mirno. Le pasji lajež je donel po dolini. Minute so bile tako nepomembne. Čas je bil tako brez pomena. V bistvu niti nisem imela želje ali potrebe, da bi pogledala na uro. Imela sem čas zase. Kajti tudi bila sem še sama z njimi. Drugi so še spali. Jaz pa preprosto nisem mogla dovoliti, da bi to čudovito jutro prespolzilo mimo mene. In tako je čas vsaj za malo postal relativen. Nepomemben. Neoprijemljiv. Nešteven. Ker megla še ni popustila sem se vrnila v hiško in še opravila nekaj stavri. Med drugim pobrskala med vsemi temi mnogimi fotografijami teh dni. Vsaka posebej mi je na obraz zvabila nasmeh in v meni vnovič obudila občutek, ki sem ga imela ob njenem nastajanju. Čeprav je poletno sonce najlepše ima to jesensko eno posebno moč in čarovnijo. Da prav tako kot fotografije v tebi prebudi občutke. Te spomni in ti dovoli, da še enkrat občutiš, začutiš in se prepustiš. Sončni vzhod prvega oktobra tega leta je bil zares čaroben. Naznanjal je, da je pred nami zares lep, prvi jesenski dan. In tudi meglice so se začele razgrinjati. Bil je čas, da se tudi konjičke osvobodi. Koliko jim to pač dovoljuje zagrajen pašnik. Ki pa verjemite mi, ni bil majhen. Mislim, da že dolgo nisem videla tako sporoščenega konja. Tako lepo ju je bilo gledati kako galopirata iz jutra v oktoberski dan. Za nekaj časa sem postala. Kot, da bi okamenela. Le gledala sem. In si poskusila zapomniti vsako malenkost in vsak detajl. In sedaj, če zaprem oči lahko vonjam svežino travnika, slišim ptice, veter in reko. In vidim kako se paseta, kako uživata in kako me gledata. Okušam srečo. 

V drugem preostanku mojega srčnega dopoldneva sva se pa z Ninotom končno odpravila do tako zelo opevane Savinje. Sonce je bilo že visoko na nebu in martinčkanje na kamnih ob njej je prinašalo prav posebno vzdušje.

In ker se pot začne in konča pri pašniku... eden najlepših pogledov preteklega vikenda. Spokojnost in milina. Mislim, da ta fotogarfija najbolje opiše kako sem se počutila celotno nedeljo. Tista preprosta sreča ob majhnih stvareh in majhnih trenutkih.

Naše popotovanje se je počasi približevalo koncu. Privoščila sva si zares odlično kosilo s pogledom na reko Savinjo. Fenomenalen razgled. Prav tako hrana. In pa nedvomno tudi najina družba drug drugemu. Na momente se mi je zdelo, da se čas zopet ustavlja. Da sva ujeta tam v brezskrbnem trenutku. Uživajoča kot še nigdar. Midva. V zares dih jemajočem ambientu. V dih jemajočem dnevu. 

 

Upam, da ste ujeli tisto nekaj mene skozi to zgodbo o mojem najljubšem vikendu. O moji kratki pravljici. Mojem kratkem, a čarobnem dopustu. Hvaležna za vsako sekundo le tega. Navkljub občasnemu sekiranju, živčkih in za sekundo podretih planih. Tudi to je del popolnega. Vendar se na koncu ne bom spomnila teh trenutkov. Temveč vseh ostalih. Ko sem se smejala. Uživala. Blestela. Bila sproščena. Vesela. Ponosna. Sita. Opita.

 In potešena od vsega lepega. 

Hvala, da ste pregurali do konca, tega morda daljšega bloga. Pa četudi ste le preleteli fotografije. 

Naj bo jesen lepa. Rumena. Oranžna. In rdeča. Naj ne bo strašna in zaskrbljajoča. Naj nam prinese vso svojo čarobnost in toplino, ki jo premore. Naj nam prinese najlepše barve in priložnosti za ustvarjanje spominov in fotografij. In prav tako se nič kaj ne bojim zime. Kajti verjamem, da mi prinaša čudovite dni, katerih se bom potem spominjala s prav takšnim navdušenjem kot sedaj tega, mojega, samo mojega, popolnega vikenda. 

Najlepših počitnic.

Za nabor vseh teh fotografij gre zahvala tudi, seveda, Ninotu, Ljubki in Staši. 

Vaša 

Tajda.