Pozdravljeni,
zopet po skrajno dolgem času. Toliko krat si želim, da bi moj blog bil tako aktiven, kot je bil poprej. Pa ne le blog, tudi moje fotografsko ustvarjanje. Ustvarjanje nasploh. Da bi zgradila, gradila nekaj, kar bi obstajalo in bilo. Tako pa gradim le gradove sanj. V svoji glavi. Polek obilice dela in vseh vsakodnevih stvari mi enostavno ne preostane dovolj časa za mojo malo umetnost, mojo malo ustvarjanko, moj blog. V moji glavi pa čisto drugo nasprotje. Vedno pestro in nič kaj resno. Zato vas tudi tokrat ne bom razveselila s svojimi fotografijami pa čeprav bi to zares rada, morda ob prvem snegu, ali kakšni drugi priložnosti. Pa vseeno upam,da bodo vam pričarale nekaj tistega, mojega, mene in moje občutke. Mene in moje praznike. Mene nasploh. V teh dneh, dneh hitenja, ihte in božične mrzlice se včasih kar izgubimo, pa vendar moram priznati, da do izpred parih dni sploh nisem čutila prihajajočega božiča. Gorele so lučke. Pil se je punč. Jedle palačinke in poslušale božične pesmi. Ampak jaz se nisem počutila tako, niti za odtenek. Iskreno, niti veselila se nisem. Morebiti si tega nisem dovolila. Ne vem. Vem le, da mi pa zdaj prav prijetno dene, da so ti dnevi -naposled- le tukaj. Morda zato, ker sem se končno za trenutek umirila in ustavila. Si dovolila. Se predala in si končno na glas povedala, da sem srečna.
Če bi lahko. In to si bom dovolila. Bi in bom obkrivila zimski solsticij, ali drugače imenovan sončev obrat. Dan, ko se končno začno dnevi daljšati - ta dan je čisto malo obrnil tudi mene in moj svet. Obrnil, zasukal in pahnil v praznične dni in tudi v praznično vzdušje. Vesela okrasila smrečico v hlevu, okrasila bokse in nastavila darila. Ponoči pa še pod domačo smrečico nastavila majhna darilca. In srečna, da so okrog mene ljudje in živali,ki mi pomenijo največ. Vse.
In naj vam priznam, da se zares veselim novega, prihajajočega leta. Ker se mi preprosto zdi, da bo zabavno in pestro. Vsako leto je bolj. In 2017 ne bo izjema. Komaj čakam. Čakam vse trenutke prežvete v sedlu. V zraku. Med oblaki. Med mojimi gradovi. V objemu. Postelji. In na ulici. Na ledu. Na travi. In ob tebi. In ob mojih puncah. In ob mojih štirinožnih prijateljih. Veselim se.
In ker je letos vse malo drugače, so drugačne tudi fotografije. Na njih sva Tears (Happy Tears Destiny) in jaz. Kar pa nikakor ne pomeni, da je v teh dneh in preostalih dneh nasploh primanjkovalo lepote s strani Lole ali Pacifika. Vendar, ker moj fotoaparat še vedno počiva in čaka,da ga končno vzamem v roke, je bila v objektiv Roka ujeta le Tears. Vesele želje ob najlepšem prazniku v letu pa prejmite od vseh nas! Uživajte:
Najlepši dotiki. Najlepši kraj. Najljubši vonj. Najljubše skrivališče. Najljubši smeh.
Leto je že skoraj v izteku. Bilo je zares čarobno in nekaj posebenega. Zaradi vseh ur, ki sem jih preživela na konjskem hrbtu. Zaradi vseh mojih konjičkov, ki mi rišejo vsakodnevne nasmehe. Vseh premaganih in preskočenih ovir. Vseh kilometrov prepotovanih v višino, med oblake. Vseh nasmehov in naposled vseh krohotov. Vseh,ki so prvič stopili v moje življenje, tudi vseh tistih,ki so to naredili ponovno ali tistih, ki to počno znova in znova. Zaradi vsega adrenalina, navdušenja in vzhičenja. Vsakih testenin. Vsakega piva. Vseh palačink. Vseh fotografij in vsake pesmi. Vseh trenutkov v spomin. Vseh mačjih tačk in sladkih poljubčkov. Leto ne bi bilo isto, pa četudi bi izpustila le en dan, a ga na srečo nisem. In vsak dan me je vodil do naslednjega in do danes. Do tukaj. Do trenutka,ko sem si končno vzela čas in spekla ter skuhala tale blog.
Zdi se mi, da bi lahko še kaj napisala in povedala. A kdo me bo bral? Morda nadaljne misli pustim za naslednjič in v krajšem času napišem naslednji blog? Morda bo tako bolje.
Na zdravje in vesel Božič!
Vaša
Tajda.
