Pozdravljeni,
čeprav res ne vem kako se je to zgodilo je zopet minilo pol leta! Zopet so odvihrali dnevi. Čeprav bi se lahko več kot tisočkrat spomnila in navdihnila,da zopet napišem nekaj za moj blog. Pa nisem. Sem pa v tem trenutku dobila navdih, da moj blog malo zadiha na svoja že prašna dihala, pljuča menda. Zunaj je prava poletna ploha, sliši se močan šum dežja po ploščah strehe. Ne neha in ne neha, dežuje. Pa vendar je bilo to kar pričakovano, že jutranjo sonce so spremljali veliki temni oblaki. Takšni popoldnevi mi dajo čas, da se spomnim kak je vse minljivo in kako hitro beži čas, če mu le malo dovoliš. Kar naekrat iz majhnega zraste veliko. Zraste. Diha. Živi. Sanja. Premaguje svoje strahove in ovire, a ob enem diha svoje sanjarije, izpopolnjuje želje in upe. Diha.In to dejanje časa ne moremo spremeniti. Rast. Staranje. In ko imaš priložnost primerjati nekaj z nečim kar je zraslo, to nikar ne izpusti iz rok. Kar je zraslo pred tvojimi očmi. Odraščalo. In zdaj je veliko. Popolno. Pa naj je to majhna rastlina, ki veji svoje zelene okončine ali žival, ki ji vsaka novoletna dlaka prinaša modrost in milino. Ali na koncu dneva človek, ki je še kot bi bilo včeraj oblekel svojo majhno majico, a danes jo s težavo potegne čez glavo svojemu medvedku. Lepo je videti bitje,ki raste.
Bil je dan, ko je sramežljivo gledala izza maminega velikega teleščka. In spet je danes dan, ko vsa ponosna zre v daljavo.
Bil je dan, ko mi je segala do pasu, me navihano gledala in tu pa tam malo dregnila. In danes stoji pred mano. Velika. Lepa. Odrasla.
Bil je dan, ko je bila najbolj prikupno malo bitje. In danes je ena najlepših kobil.
Dan preden je prišla na svet je bila nevihta. Močna. Vihrava. Neukrotljiva. In takšna je postala. Nevihtna pika. Kot takrat. Tako danes.
Še vedno lije medtem, ko jaz prebiram fotografije in iščem spomine. Ko skladam besede in iščem primerjave. Dež se najbrž ni spremenil. Tudi oblaki ne. In nevihte bodo ostale enake. Ali pa se? Pa jaz ne vidim razlike, ker jih ne občodujem dovolj močno. Tako kot občudujem njo.
Že od tistega dne, ko je prišla na svet mi je predstavljala izziv. Bitje polno presenečenj. In sedaj po štirih letih lahko potrdim mojo slutnjo. Njen karakter je močan. Njena volja velika. Je izziv in to bo vedno ostala. Je nevihtna pika, majhen drobec, ki ostane po močni, poletni nevihti. In nevihto tistega preteklega dne nosi s sabo. Današnji dež me vsekakor spominja nanjo. Kajti še vedno vztraja. Že vidim skozi okno kako ploščice tonejo pod nejgovo kolilčino. Tudi drevo je uklonilo.
Vesela sem, da sem zopet napisala blog. In upam,da bo naslednji kmalu in ne šele decembra! Bodo poletni dež, plohe in nevihte poskrbeli, da temu ne bo tako.
In tako je, ko iz malega zraste veliko. In semena rastlina. In iz navihane žrebice kobila. Ko zraste. Sanja. In diha. Pa tudi jaz sem v tem času zrasla. Postala velika. A do genijalke še imam veliko časa in neprehojenih poti. Se že veselim tega potovanja.
SR Thunder Dot Ernesta Reja: Romana Sovič Lastnik: g. Eisenhower
Pa lep deževni pozdrav,
Tajda
