Znova pozdravljeni.
Čeprav se nam včasih zdi,da določenih misli ni mogoče preobleči v besede pa znajo navkljub temu dobro zveneti. Takrat, ko poskušamo kanček sebe preliti v črke, besede, stavke, povedi, spise. Dnevi,ki so ujeti v meglo. Ali sprani z hladnim zimskim dežjem. Ali pa naposled pobeljeni. Takšni dnevi nam v glavo pričarajo tudi tiste stvari,ki so že skoraj pozabljene, ali zgolj shranjene nekje globoko. In potem v takšnih dneh privekajo na plan. Sami se postavljamo v kalupe svojih misli,ki so obarvane s prepričanji, predsodki, strahovi, tudi znanjem,ki smo ga skozi vsa naša leta modrosti nabrali. Postavljamo si meje. Zidove. Postavljamo ovire. In tudi sami jih premikamo. Vendar,ko jih enkrat premaknemo naprej so za vedno nekoliko višje kot so kdaj koli po prej bile. Premaknemo svoje ovire. Svoje strahove. Gradimo grad iz svojih sanj. To so takšni dnevi kot je danes tale. Ko se stvari o katerih še sanjati nismo upali zdijo verjetne in uresničljive. Ki si jih upamo zašepetati. Upamo si jih sanjati. In najlepše je takrat, ko svoje sanje prezrcalimo v realnost. Ko jih podoživimo. Le da tokrat bolj pristno z obilico barv in občutki.
Na fotografijah je najbolj pridna punčka Tears:
Upam,da so vam tudi tokratne fotografije pri srcu in, da ste se lahko vsaj malo poistovetili z mojimi besedami. Upam,da zimo dobro prenašate in da vam snežinke vsaj za kratek čas narišejo smeh na obraz.
Howdy Tajda
