praznično

Pozdravljeni,

zopet po skrajno dolgem času. Toliko krat si želim, da bi moj blog bil tako aktiven, kot je bil poprej. Pa ne le blog, tudi moje fotografsko ustvarjanje. Ustvarjanje nasploh. Da bi zgradila, gradila nekaj, kar bi obstajalo in bilo. Tako pa gradim le gradove sanj. V svoji glavi. Polek obilice dela in vseh vsakodnevih stvari mi enostavno ne preostane dovolj časa za mojo malo umetnost, mojo malo ustvarjanko, moj blog. V moji glavi pa čisto drugo nasprotje. Vedno pestro in nič kaj resno. Zato vas tudi tokrat  ne bom razveselila s svojimi fotografijami pa čeprav bi to zares rada, morda ob prvem snegu, ali kakšni drugi priložnosti. Pa vseeno upam,da bodo vam pričarale nekaj tistega, mojega, mene in moje občutke. Mene in moje praznike. Mene nasploh.                                                                                                                             V teh dneh, dneh hitenja, ihte in božične mrzlice se včasih kar izgubimo, pa vendar moram priznati, da do izpred parih dni sploh nisem čutila prihajajočega božiča. Gorele so lučke. Pil se je punč. Jedle palačinke in poslušale božične pesmi. Ampak jaz se nisem počutila tako, niti za odtenek. Iskreno, niti veselila se nisem. Morebiti si tega nisem dovolila. Ne vem. Vem le, da  mi pa zdaj prav prijetno dene, da so ti dnevi -naposled- le tukaj. Morda zato, ker sem se končno za trenutek umirila in ustavila. Si dovolila. Se predala in si končno na glas povedala, da sem srečna.

Če bi lahko. In to si bom dovolila. Bi in bom obkrivila zimski solsticij, ali drugače imenovan sončev obrat. Dan, ko se končno začno dnevi  daljšati - ta dan je čisto malo obrnil tudi mene in moj svet. Obrnil, zasukal in pahnil v praznične dni in tudi v praznično vzdušje. Vesela okrasila smrečico v hlevu, okrasila bokse in nastavila darila. Ponoči pa še pod domačo smrečico nastavila majhna darilca. In srečna, da so okrog mene ljudje in živali,ki mi pomenijo največ. Vse.

In naj vam priznam, da se zares veselim novega, prihajajočega leta. Ker se mi preprosto zdi, da bo zabavno in pestro. Vsako leto je bolj. In 2017 ne bo izjema. Komaj čakam. Čakam vse trenutke prežvete v sedlu. V zraku. Med oblaki. Med mojimi gradovi. V objemu. Postelji. In na ulici. Na ledu. Na travi. In ob tebi. In ob mojih puncah. In ob mojih štirinožnih prijateljih. Veselim se.

In ker je letos vse malo drugače, so drugačne tudi fotografije. Na njih sva Tears (Happy Tears Destiny) in jaz. Kar pa nikakor ne pomeni, da je v teh dneh in preostalih dneh nasploh primanjkovalo lepote s strani Lole ali Pacifika. Vendar, ker moj fotoaparat še vedno počiva in čaka,da ga končno vzamem v roke, je bila v objektiv Roka ujeta le Tears. Vesele želje ob najlepšem prazniku v letu pa prejmite od vseh nas! Uživajte:

 Najlepši dotiki. Najlepši kraj. Najljubši vonj. Najljubše skrivališče. Najljubši smeh.

 Leto je že skoraj v izteku. Bilo je zares čarobno in nekaj posebenega. Zaradi vseh ur, ki sem jih preživela na konjskem hrbtu. Zaradi vseh mojih konjičkov, ki mi rišejo vsakodnevne nasmehe. Vseh premaganih in preskočenih ovir. Vseh kilometrov prepotovanih v višino, med oblake. Vseh nasmehov in naposled vseh krohotov. Vseh,ki so prvič stopili v moje življenje, tudi vseh tistih,ki so to naredili ponovno ali tistih, ki to počno znova in znova. Zaradi vsega adrenalina, navdušenja in vzhičenja. Vsakih testenin. Vsakega piva. Vseh palačink. Vseh fotografij in vsake pesmi. Vseh trenutkov v spomin. Vseh mačjih tačk in sladkih poljubčkov. Leto ne bi bilo isto, pa četudi bi izpustila le en dan, a ga na srečo nisem. In vsak dan me je vodil do naslednjega in do danes. Do tukaj. Do trenutka,ko sem si končno vzela čas in spekla ter skuhala tale blog. 

Zdi se mi, da bi lahko še kaj napisala in povedala. A kdo me bo bral? Morda nadaljne misli pustim za naslednjič in v krajšem času napišem naslednji blog? Morda bo tako bolje. 

Na zdravje in vesel Božič!

Vaša

Tajda.

mačji

Moj mačji mali svet. 

Mačji svet je najlepši. Tako lep, pravljičen, samosvoj in zvedav. V njihovi družbi se počutim doma. Zato torej ne bom izgubljala besed, prepuščam vam da ob fotografijah začutite moj dom med njimi. 

Stuart aka Hekor vseved

Nace aka punčka Alica zaspanka

Timi aka plezalec

Bobby aka radovednež

Brez mačke dom ni popoln. Živele mačke ;)

Lep ponedeljek vam želim! :)

Tajda

Nevihtna pika

Pozdravljeni,

čeprav res ne vem kako se je to zgodilo je zopet minilo pol leta! Zopet so odvihrali dnevi. Čeprav bi se lahko več kot tisočkrat spomnila in navdihnila,da zopet napišem nekaj za moj blog. Pa nisem. Sem pa v tem trenutku dobila navdih, da moj blog malo zadiha na svoja že prašna dihala, pljuča menda. Zunaj je prava poletna ploha, sliši se močan šum dežja po ploščah strehe. Ne neha in ne neha, dežuje. Pa vendar je bilo to kar pričakovano, že jutranjo sonce so spremljali veliki temni oblaki. Takšni popoldnevi mi dajo čas, da se spomnim kak je vse  minljivo in kako hitro beži čas, če mu le malo dovoliš. Kar naekrat iz majhnega zraste veliko. Zraste. Diha. Živi. Sanja. Premaguje svoje strahove in ovire, a ob enem diha svoje sanjarije, izpopolnjuje želje in upe. Diha.In to dejanje časa ne moremo spremeniti. Rast. Staranje. In ko imaš priložnost primerjati nekaj z nečim kar je zraslo, to nikar ne izpusti iz rok. Kar je zraslo pred tvojimi očmi. Odraščalo. In zdaj je veliko. Popolno. Pa naj je to majhna rastlina, ki veji svoje zelene okončine ali žival, ki ji vsaka novoletna dlaka prinaša modrost in milino. Ali na koncu dneva človek, ki je še kot bi bilo včeraj oblekel svojo majhno majico, a danes jo s težavo potegne čez glavo svojemu medvedku. Lepo je videti bitje,ki raste.

Bil je dan, ko je sramežljivo gledala izza maminega velikega teleščka. In spet je danes dan, ko vsa ponosna zre v daljavo.

Bil je dan, ko mi je segala do pasu, me navihano gledala in tu pa tam malo dregnila. In danes stoji pred mano. Velika. Lepa. Odrasla.

Bil je dan, ko je bila najbolj prikupno malo bitje. In danes je ena najlepših kobil.

Dan preden je prišla na svet je bila nevihta. Močna. Vihrava. Neukrotljiva. In takšna je postala. Nevihtna pika. Kot takrat. Tako danes.

Še vedno lije medtem, ko jaz prebiram fotografije in iščem spomine. Ko skladam besede in iščem primerjave. Dež se najbrž ni spremenil. Tudi oblaki ne. In nevihte bodo ostale enake. Ali pa se? Pa jaz ne vidim razlike, ker jih ne občodujem dovolj močno. Tako kot občudujem njo.

Že od tistega dne, ko je prišla na svet mi je predstavljala izziv. Bitje polno presenečenj. In sedaj po štirih letih lahko potrdim mojo slutnjo. Njen karakter je močan. Njena volja velika. Je izziv in to bo vedno ostala. Je nevihtna pika, majhen drobec, ki ostane po močni, poletni nevihti. In nevihto tistega preteklega dne nosi s sabo. Današnji dež me vsekakor spominja nanjo. Kajti še vedno vztraja. Že vidim skozi okno kako ploščice tonejo pod nejgovo kolilčino. Tudi drevo je uklonilo.

 Vesela sem, da sem zopet napisala blog. In upam,da bo naslednji kmalu in ne šele decembra! Bodo poletni dež, plohe in nevihte poskrbeli, da temu ne bo tako.
In tako je, ko iz malega zraste veliko. In semena rastlina. In iz navihane žrebice kobila. Ko zraste. Sanja. In diha. Pa tudi jaz sem v tem času zrasla. Postala velika. A do genijalke še imam veliko časa in neprehojenih poti. Se že veselim tega potovanja.

SR Thunder Dot Ernesta          Reja: Romana Sovič          Lastnik: g. Eisenhower

Pa lep deževni pozdrav,

Tajda

Tisti dnevi

Znova pozdravljeni.

Čeprav se nam včasih zdi,da določenih misli ni mogoče preobleči v besede pa znajo navkljub temu dobro zveneti. Takrat, ko poskušamo kanček sebe preliti v črke, besede, stavke, povedi, spise. Dnevi,ki so ujeti v meglo. Ali sprani z hladnim zimskim dežjem. Ali pa naposled pobeljeni. Takšni dnevi nam v glavo pričarajo tudi tiste stvari,ki so že skoraj pozabljene, ali zgolj shranjene nekje globoko. In potem v takšnih dneh privekajo na plan. Sami se postavljamo v kalupe svojih misli,ki so obarvane s prepričanji, predsodki, strahovi, tudi znanjem,ki smo ga skozi vsa naša leta modrosti nabrali. Postavljamo si meje. Zidove. Postavljamo ovire. In tudi sami jih premikamo. Vendar,ko jih enkrat premaknemo naprej so za vedno nekoliko višje kot so kdaj koli po prej bile. Premaknemo svoje ovire. Svoje strahove. Gradimo grad iz svojih sanj. To so takšni dnevi kot je danes tale. Ko se stvari o katerih še sanjati nismo upali zdijo verjetne in uresničljive. Ki si jih upamo zašepetati. Upamo si jih sanjati. In najlepše je takrat, ko svoje sanje prezrcalimo v realnost. Ko jih podoživimo. Le da tokrat bolj pristno z obilico barv in občutki.

Na fotografijah je najbolj pridna punčka Tears:

Upam,da so vam tudi tokratne fotografije pri srcu in, da ste se lahko vsaj malo poistovetili z mojimi  besedami. Upam,da zimo dobro prenašate in da vam snežinke vsaj za kratek čas narišejo smeh na obraz.

Howdy Tajda