Pozdravljeni,
in kot obljublejno začela sem svoje novo poglavje v pisanju bloga; "neskončnost". In ker se za nekaj novega spodobi,da je nekoliko drugače sem se tokrat odločila,da vam pokažem črno-bele fotografije. Moram pa priznati,da se po dolgem času s ponosom podpišem pod te fotografije. Morda kot moja nova ' neskončnost' tudi te predstavljejo moj novi mejnik. Nikoli se ne ve. In čeprav je zunaj že dobro zasidrani december, prazniki pred vrati pa ni nič kaj čutiti zime. Ampak kot vedno se nad tem niti malo ne pritožujem. Čeprav je med ustvarjanjem teh fotografij sijalo sonce je v njih moč čutiti tisti mali kanček zime. In tudi zato sem se odločila,da jim odvzamem barvo. Da poudarim to obdobje kjer so nastale. Čeprav brez barv se mi pa ne zdijo nič kaj žalostne ali puste. Prav nasprotno, zdi se mi,da izžarevajo igrivost in veselje male Tears. In prav takšno razpoloženeje bi nas moglo spremlajti te dni pred prazniki. Pa čeprav je zima nič hudega sluteč že pred vrati bi vsakdo izmed nas ljubiteljev poletja moral in mogel uživati v teh dneh, v zadnjih dneh letošnjega leta.
Naj vam fotografije teknejo. So nekoliko bolj detajlne in manj vsakdanje. In prav zaradi tega so mi toliko bolj všeč. Zaradi tega so zame neskončne.
Mala nagajivka je pokazala svoje čare in lepoto vendar,ker noben blog ne mine brez Loline fotografije tudi ta ne bo. Ne vem čemu je tako posebna. Pa vendar je.
In pa še zadnja fotografija. Po vsem pojmih nepravilna. Nenavadna. Morda celo čudna. A toliko bolj čutna in toliko bolj moja.
Upam,da vam je bil moj prvi blog Neskončnosti všeč. Da ste se kljub pomanjkanju barv pozabavali in začutili vsaj kanček tega kar jaz čutim, ko sem z njimi. Mojimi prijatelji. Konji.
Howdy
Tajda
